Neredko mora namreč skrbeti za bolne in dementne starše, največkrat skrb seveda prevzemajo ženske, in to za svoje in za moževe roditelje. Domov za starejše nimamo dovolj, negovalnih oddelkov v bolnišnicah tudi ne, dolgotrajna oskrba ni še niti v povojih. Se politiki, ki imajo v rokah škarje in platno, sploh zavedajo, kakšno je življenje starejših, ki morajo skrbeti za še starejše?
Ena izmed domačih oskrbovalk je tudi Vesna Mikek, 64-letna upokojena geodetka iz Ljubljane, sicer edinka. »Starša skupaj štejeta 190 let, vsak pol,« mi je zaupala na začetku lanskega novembra, ko sva se prvič srečali. Ne samo spomin, tudi druge funkcije jima pešajo, je potožila. Nočeta v dom, a tudi če bi hotela, proste sobe zanju v Ljubljani ni. Osebe z demenco čakajo na prosto mesto v prestolnici tudi do pet let.
Že sama bi potrebovala pomoč
Vedno, ko zaklene vrata stanovanja svojih staršev, je utrujena in zaskrbljena. Mladost njene mame je bila težka, obremenjena s selitvami, vojno, skrbjo za mlajšega brata in sestro, izgubo očeta med vojno ter brata po vojni zaradi njenih posledic. Končala je srednjo šolo, se ves čas izobraževala, odgovorno skrbela za družino, pomagala Vesni pri skrbi za hčerki. Potem je zbolela. »Demenca ji je vzela prav vse, kar se je v življenju naučila.«
Tudi Vesnin oče je imel zelo odgovorno delo, z znanjem in pridnostjo se je povzpel na vodstveno mesto v podjetju. »Zdaj, v visoki starosti, slabo sliši, a slušni aparat zelo nerad uporablja. Predvsem pa noče v dom starejših.«
Toda tudi Vesna ni več mlada in najbolj zdrava. Zaupala mi je, da sta z možem od njenih staršev dobila počitniško hišo, a ta, odkar skrbi zanju, bolj ali manj sameva.
Zažgana posoda
Vesna se tudi tedaj, ko pride k sebi domov, sprašuje, kaj bo s staršema, ko bosta sama. Boji se, da bo mama spet padla in se poškodovala. Skrbi jo, ali bo oče pogrel kosilo kar v termo posodi, čeprav ga vsak dan opozori, da tega ne sme. »Nad štedilnikom sem zato obesila velik napis z opozorilom, da se teh posod ne sme segrevati.« Strah jo je, da tega napisa ne bo opazil ali pa bo hrano preložil v pravo posodo, potem pa pozabil nanjo. »Zažgane posode so pogost rezultat njegovega gospodinjenja.« Vsak dan bolj ugotavlja, da se je tudi v očetove možgane naselila demenca.
Pozna samo tri rešitve
V hudi stiski in preutrujenosti se je domislila treh rešitev.
»Prva je, da bi nekdo stanoval z njima in poskrbel za osnovne stvari, kot je nega matere, priprava obrokov in nekaj čiščenja.« Sama tega ne zmore, ker občasno skrbi še za dva vnuka, stara tri in pet let.
»Se pa zavedam, da tretja oseba odpade, ker starša na to ne bosta pristala. Predvsem bi se po robu postavil oče. Pravi, da lahko vse naredi sam, kar, žal, delno drži.«
Druga rešitev je sodelovanje več ljudi. »Iz Zavoda za pomoč na domu že prihajajo negovalci, ki med delovniki poskrbijo za mamino osnovno jutranjo nego. Oče jih je strašno težko sprejel in se je dolgo zelo trudil, da bi jih odgnal. Vsaj toliko kot jaz, da sem jih pridobila.«
Ni pa dovolil, da bi tudi njemu pomagali pri osebni negi in kaj počistili. »Najhuje nerga, kadar pride mamo uredit moški negovalec, kar je sicer le izjemoma.«
Nerešeno ostaja čiščenje njunega stanovanja, o čemer se z očetom prerekata že nekaj let.
Tretja možnost je selitev obeh v dom za starejše občane. »Mama je že pred desetletjem, ko je demenca še ni sesula, vložila prošnji za sprejem v dom. Vedela je, kako naporno je skrbeti za onemogle. Oče je bil ves čas proti, a se nama je le pridružil na obisku ustanove in podpisal prošnjo.« A je prosil Vesno, naj ju da v dom šele takrat, ko bo nujno. »Ko pa je napočil ta čas, je bil proti.«
Kdaj pa je nujno?
In kdaj je postalo to nujno? »Zame že pred kakšnim letom ali dvema. Za mamo še vsaj leto ali dve prej.« Takrat bi se morda še lahko privadila na novo domovanje in uživala ob klepetu s sostanovalci, kar je doma tako pogrešala. Oče pa ves čas ponavlja: »Živ ne grem tja!«
Vesna Mikek se zaveda, da dom starejših ni idealna rešitev. »V danih razmerah pa bi bila daleč najboljša,« je rekla in dodala, da je žal prosta postelja skoraj enako verjetna kot zadetek na lotu. Ko sta pred leti prišla na vrsto in odklonila, sta ju izgubila.
Ve tudi, da v mnogih domovih starejših razmere niso najboljše, predvsem zaradi pomanjkanja prostora in osebja. »Težje gibljive marsikje puščajo cele dneve v posteljah, tam jih tudi hranijo. Stavbe so zastarele, enoposteljnih sob je premalo.« Zato so seniorji v domovih starejših pogosto nameščeni v tri- ali celo štiriposteljne sobe. »Namesto tišine v nočnem času so prisiljeni poslušati smrčanje, kašljanje, stokanje, kričanje ali hropenje umirajočih neznancev. Soočajo se tudi s fizičnim nasiljem sosedov ali obupujejo nad preglasnimi televizorji, radioaparati in telefoni.«
Obisk tete in strica
Pred nekaj leti, ko je obiskovala teto z demenco in nepokretnega strica v velikem, novem domu starejših na obrobju Ljubljane, je ugotavljala, da je soba, kjer sta bila nameščena, velika in lepo opremljena. »Od osebja v vsej etaži pa najpogosteje nisem srečala nikogar.«
Kadar je teta odšla na hodnik, ni več našla svoje sobe. »Zdravnik je prihajal le enkrat na teden.« Že v prvem letu sta oba umrla.
* * *
V vmesnem času, ko sva se domenili za nadaljevanje pogovora, je naša sogovornica pokopala mamo. Mrzli decembrski vetrovi so jo vzeli. Midve pa sva pogovor nadaljevali januarja.
Utaplja se v utrujenosti
Ko se včasih za kakšno uro ali dve peljeta z možem na vikend na Gorenjsko, ni sproščena. »Žalostna sem, da mame, ki sem jo imela iskreno rada, ni več. A skrb za očeta ostaja v moji domeni.«
Pogosto sploh ne vidi prelepe narave skozi okno avtomobila. Odkrito je povedala: »Zavedam se, da moram pred spanjem obiskati očeta, mu dati tablete, morda večerjo, obesiti perilo.«
Že dolgo nista z možem prespala na vikendu. Ko sta se pred časom dogovorila s hčerko, da jo bo nadomestila za eno noč, ju je že zvečer poklicala, da je mama hudo padla in jo bodo verjetno odpeljali v bolnico. »Vrnila sva se domov, jaz pa sem odšla za mamo na urgenco.«
Mož je naveličan njene priklenjenosti
Njen mož bi rad užival jesen življenja ob morju, na vikendu, na potovanjih. »Vedno je govoril, da bova potovala, ko bova v pokoju.« Zdaj pa sta ves čas doma. In misel, ki jo odriva daleč stran od sebe: se bosta z možem lahko kam umaknila, da tudi onadva ne bosta v breme hčerki?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
