Učiteljem med krmarjenjem v okvirih današnjega izobraževalnega sistema zagotovo ni lahko. Vpeti v kolesje birokracije in oprtani z bremenom pričakovanih norm si prizadevajo uravnavati zdravo klimo, vzpodbudno okolje in ustrezne odnose znotraj šolskega sistema. Po svojih močeh, kakopak. Nekaterim slednje uspeva bolje, drugim manj, nekateri se razočarani utapljajo v pravilnikih in učnih načrtih, drugi polni zagona segajo izven okvirjev in si prizadevajo ustvarjati boljši jutri. Ravno zaradi tega je tako navdihujoče prisluhniti pripovedim o srčnih učiteljih, ki skušajo otrokom pripeti krila in jim pomagati poleteti. Žal pa so del učnega sistema tudi posamezniki, ki zlorabljajo moč taktirke, ki jim je bila zaupana. Gre za temno, prikrito plat izobraževalnega sistema, o kateri se pravzaprav ne govori. Vsaj ne na glas.
Ko šola ni varno zatočišče
Otroci preživijo v šoli veliko časa in seveda ima šolsko okolje pomembno vlogo v njihovem življenju. V kolikor slednje za njihov razvoj ni naravnano vzpodbudno in je otrok izpostavljen pritiskom, s katerimi se ne zna in/ali ne zmore soočiti, pa se seveda lahko pojavijo čustvene težave. V izobraževalnem sistemu namreč ne poučujejo le pošteni učitelji, ki stremijo k rasti, splošni dobrobiti otrok, reševanju težav in ki pri učencih iščejo znanje. Med njimi so tudi učitelji, ki z neprofesionalnim opravljanjem vloge ustvarjajo hude čustvene stiske otrok, ki lahko vplivajo tako na njihovo zasebno življenje, kot na slabši učni uspeh in nenazadnje otrokovo prihodnost.
Slab šolski uspeh je lahko zunanji znak neurejenih odnosov
»Povsem razumljivo je, da se lahko pod pritožbo 'šolskega neuspeha' skriva vrsta drugih prizadetosti in motenj, ki jih šele po diagnostični obravnavi odkrijemo strokovnjaki s področja duševnega zdravja (klinični psihologi, pedopsihiatri). S klinično-psihološkim pregledom moramo kot vzrok šolskega neuspeha najprej izključiti znižane intelektualne sposobnosti. Kadar temu ni tako, pogosto ugotavljamo, da je šolski neuspeh le zunanji znak različnih drugih motenj:
· negativnega stališča do šole ali učitelja,
· neurejenih medosebnih odnosov učitelj-učenec,
· neustreznega ocenjevanja uspešnosti učenca,
· neprilagojenosti učenca razrednemu kolektivu (vrstnikom)
· ali pa drugih motenj, ki so posledica razvojnih kriz.
Ne smemo pa spregledati, da so težave otrok lahko tudi odraz neurejenih družinskih odnosov, nasilja v družini in, kot tudi vedno bolj pogostega, nasilja med vrstniki,« pojasnjuje Jelka Šešok, univ. dipl. psih., spec. kl. psih. in poudarja, da je ravno v teh primerih odnos učitelja še posebej pomemben, saj bi moral otroku zagotoviti podporo, ki je doma nima in poleg svoje vloge prevzeti tudi vlogo starša, svetovalca in zaupnika.
Moč in vpliv v napačnih rokah
Kaj pa se zgodi, ko dobijo moč učeni ljudje, ki se spopadajo z osebnostnimi motnjami in težavami z izražanjem lastnih frustracij? Ko takšen človek zazna, kakšen okus ima oblast nad drugimi, ko odkrije, da ga izražanje moči izpopolnjuje in radosti, se rodi zloba, ki je zaradi prikritih manipulativnih prijemov še večja od tiste odkrite, servirane na pladnju. S kom imamo opravka, če v nas zre obraz, na katerem v še tako napetih trenutkih počiva nasmeh?
»Bistvenega pomena je, da je učitelj zdrava osebnost, to pomeni empatična, čustveno stabilna oseba z ustreznimi kapacitetami za spoprijemanje z lastnim stresom, ki bi moral učenca najprej razumeti in spoštovati, šele nato ocenjevati,« je prepričana Šešokova, ki pri svojem delu obravnava tudi mladino, ki je poiskala pomoč zaradi učiteljev, ki svoje delo opravljajo neprofesionalno in nad učenci izvajajo mobing.
Ko otrok ne zmore več: Bruhanje, glavoboli, samomorilne misli
»Zelo pogosto se srečujem z otroki, ki v šoli doživljajo hudo stisko zaradi težav z učitelji in nezmožnostjo izpolnjevanja zahtev šolskega sistema. Žal ugotavljam, da imajo učenci na nekaterih šolah v Zasavju več tovrstnih težav kot na drugih, saj jih vodstvo šole ne rešuje konstruktivno, niti z učenci niti z njihovimi starši,« razloži psihologinja in nadaljuje, da se pri mladostnikih zaradi problematičnih odnosov v šoli pojavljajo resne težave, ki jih nikakor ne bi smeli spregledati.
»Konkretno sem v takšnih situacijah obravnavala otroke, pri katerih so se težave kazale kot odpor do šole, izostajanje od pouka, psihosomatske motnje (glavoboli, nespečnost, motnje hranjenja), depresija, tesnobnost, suicidalne misli, poskusi suicida in vedenjske motnje ... Takšne težave se stopnjujejo tudi z neugodno družinsko klimo in drugimi dejavniki,« nam pojasni Šešokova in poudari, da so omenjene težave lažje rešljive ob razumevanju in podpori staršev. Žal pa slednjega vsi otroci niso deležni – pri nekaterih je tako zaradi slabih družinskih odnosov, pri drugih je morda vzrok slabša informiranost oz. osveščenost staršev.
Po pomoč prihajajo osveščeni starši, čakalne dobe predolge
Kot ocenjuje psihologinja, psihološko pomoč običajno poiščejo starši, ki so bolje osveščeni in tako bolje seznanjeni z možnostmi pomoči. To so starši, ki nimajo predsodkov oz. odporov do psihološke pomoči in v obravnavi bolje sodelujejo. Pri tem je izrednega pomena, da psihološko pomoč poiščejo dovolj zgodaj, ko problemi še niso dobili maligne razsežnosti.
»Žal pa kliničnih psihologov v Sloveniji drastično primanjkuje in so posledično čakalne dobe nesprejemljivo dolge (v Sloveniji imamo zgolj 6 kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev, v primerjavi z Veliko Britanijo, kjer jih imajo 17, na Norveškem pa 62 na 100.000 prebivalcev),« pove in doda, da v Sloveniji močno primanjkuje tudi pedopsihiatrov, celotna situacija pa prinaša takšno stanje, da starši kljub temu, da si želijo pomoči in so zanjo dovolj motivirani, na obravnavo še vedno predolgo čakajo.
Ne molčite, o težavah obvestite vodstvo šole
Kaj lahko torej storite v primerih, ko je otrok od učitelja deležen neprofesionalnega odnosa? Kako ravnati, ko trpi otrok in njegov učni uspeh? Nekateri starši vidijo rešitev v prepisu otroka na drugo šolo, Šešokova pa poudarja, da je ključnega pomena soočenje s problematično situacijo.
»Starši bi se morali reševanja problemov slabega odnosa učitelja do otroka lotiti najprej individualno, s posameznim učiteljem in svetovalnimi delavci na šoli. Šele v primeru, ko so neuspešni, pa ne bi smeli obupati, temveč poiskati rešitev na višjih nivojih, torej tako pri vodstvu šole, kot tudi izven, npr. pri Republiškem inšpektoratu za šolstvo,« svetuje Šešokova ki tekom obravnave srečuje tudi starše, ki si zaradi različnih dejavnikov ne upajo spregovoriti. Strah je običajno prisoten zaradi slabih izkušenj z reševanjem težav na dotični šoli, saj situacija bodisi ni bila ustrezno obravnavana ali pa so se pritiski na otroka še povečali.
Otrokom krila ali mlinski kamen?
Učitelji imajo na učence veliko večji vpliv, kot se morda zavedajo. S svojim odnosom lahko prispevajo tako k njihovi rasti, kot k temu, da zaradi travmatskih izkušenj v šolskih klopeh opustijo svoje sanje. »Učitelji s svojim zgledom prispevajo k osebnostni rasti učenca in takšni učitelji se zagotovo zavedajo, da imajo velik vpliv na odraščajočo mladino. Tega bi se dejansko morali zavedati vsi učitelji,« pokima psihologinja in za konec poudari, da se pri svojem delu srečuje tudi z mnogimi zelo dobrimi učitelji. »To so učitelji, ki imajo do svojih učencev izjemno dober odnos, posluh za njihove težave in stiske in se samoiniciativno oglašajo po nasvete in pomoč, kako pristopiti do otroka v stiski, tudi takrat, ko družina povsem zataji.«
