Pretekli uspehi in aktualne vloge niso mogle potolažiti legendarne igralke Nede Arnerić, ki je v zadnjih letih trpela za hudo depresijo. Še v času, ko je njen mož bil zadnji boj z boleznijo, je Nada padla (oziroma skočila, kot se je ugibalo) z balkona v tretjem nadstropju, ko pa je pred dobrim letom zdravnik Milorad umrl, je žalost utapljala tudi v pijači, zaradi katere jo je konec lanskega leta na urgenco pripeljal brat. Ta je bil tokrat prepozen. Začetek leta 2020 je tako bolj žalosten tudi zaradi smrti srbske Lolite, večne deklice Nede Arnerić, ki bi julija praznovala 67 let.
Že pri samo 13 letih je Neda dobila vlogo v filmu San, tej pa se je v več kot štirih desetletjih pridružilo še več kot 70 drugih filmskih vlog, če ne štejemo njenih gledaliških predstav. »Če bi bila resna igralka v resni državi, bi imela svojega agenta in tajnico, pri nas pa je tako, da se velikokrat, ko se zagledam na televiziji, vprašam: Kaj sem jaz to res delala?« je potožila pred leti.
Nadarjena deklica je kmalu po prvencu San dobila nove filmske ponudbe. Odigrala je vlogi v filmih Jutro in Poldne, ko pa je dobila vlogo v uspešnici Višnja iz Tašmajdana, je začela razmišljati, da bi to bil njen poklic: »Ko so me pri šestnajstih sprejeli na akademijo, sem začela verjeti, da je to pravi posel zame,« je dejala igralka, ki se je na akademijo vpisala iz pragmatičnega razloga – da bi preskočila gimnazijo. Ampak ni šlo po načrtih! Pozneje je morala narediti izpite za gimnazijo, sicer pa akademije nikoli ni končala zaradi preobilice dela.
Ko je Neda v šestdesetih začenjala kariero, so na igralke še vedno gledali s predsodki. »Moja družina je imela zaradi tega precej težav. Moj oče je bil vojaški zdravnik in polkovnik, zato mu ni bilo prijetno, da ima hčer igralko. Mama je bila gospodinja, bolj aktivna v celotni zgodbi, saj je imela od strani vse pod nadzorom. Ni dovolila, da bi moje odraščanje in dozorevanje ušlo izpod nadzora. Če sem poletela, me je spustila na zemljo, zahtevala je, da sem se učila, se posvečala sebi, brala … Spomnim se, da je govorila, kako je slava minljiva in da se moram pripraviti tudi na neko 'normalno' življenjsko delo.«
Za Nedo so govorili, da je srbska Lolita, pozneje so jo primerjali tudi s francoskim seks simbolom Brigitte Bardot. »Res sem fotogenična, imam tako imenovani 'baby face', ampak ne razumem, zakaj me mešajo s seksom? Verjetno zato, ker sem se med prvimi razgalila pred kamerami. To se je diskretno zgodilo dvakrat, trikrat in takoj se je dvignilo veliko prahu,« je razmišljala igralka, ki je dobila kar precej nagrad za svoje delo, vendar se je izkazalo, da ji niso prinesle veliko sreče. »Kadarkoli sem dobila nagrado, je moja kariera nekako zaostala, čeprav bi bilo obratno bolj logično.«
Ko je davnega leta 1974 snemala film Užička republika, v katerem je igrala Jeleno, se je govorilo, da se je med tem snemanjem rodilo sedem novih in končalo pet zakonov. »Snemanje je trajalo zelo dolgo! Takrat sem se zaljubila v svojega prvega moža Dejana Karaklajića in se hitro poročila. Prevzel me je umetnik, vendar sem ugotovila, da to ni dobro. Drugi režiserji so namreč razmišljali, zakaj bi dali vlogo ženi enega od njihovih kolegov. Ko me je po dveh letih zaljubljenost minila, sem se ločila. Dejan in jaz sva še danes dobra prijatelja,« je povedala precej pozneje Arnerićeva, ki je bila ponosna na to, da ji je uspelo obdržati dober odnos z nekdanjim možem.
Zanimivo je, da je bil Nedin oče zdravnik, ona pa je svojega partnerja našla prav tako v objemu doktorja Milorada Mešeterovića, ki je bil kirurg v zemunski bolnišnici v Beogradu. Milorad jo je osvojil z mirnostjo, šarmom in pametjo. »Včasih se vprašam, zakaj se nisem rodila neumna, da bi lahko bila vedno polna sebe, saj bi mi to v marsičem olajšalo življenje. V nekem trenutku sem ugotovila, da bi bilo dobro, da najdem partnerja, ki nima stičnih točk z mojim poslom. Želela sem nekoga, ki stoji na zemlji z obema nogama, ki je izobražen, deloven in kot gledalec ljubi film ter gledališče. Z Miloradom sem se spoznala v bolnišnici. Prišla sem k svojemu zobozdravniku, ki je bil njegov mentor, ko je delal doktorat. Vse se je zgodilo počasi, spontano in verjetno prav zato tako dolgo traja.«
Kljub predanosti poklicu si je Neda našla dodatne življenjske izzive. Tako je bila lastnica ene od prvih zasebnih galerij v Beogradu, ukvarjala se je z zgodovino umetnosti, bila je celo republiška poslanka v Srbiji. »Sprva sem bila zelo ponosna, saj sem se počutila izbrano. Zoran Đinđić me je izbral za svojo poslanko v prvi vladi po 5. oktobru. Bila sem polna energije in elana. Navdušenje je plahnelo, ko sem ugotovila, kako je delo v parlamentu resno. Brala sem zakone, si podčrtavala najpomembnejše stvari kot v šoli, pripravljala amandmaje. Potem pa so mi v skupščini rekli: Mah, pusti amandmaje, pomembno je, da se zakon sprejme! Vem, da veliko pomembnih zakonov še ni prišlo na vrsto. Bila sem kot Alica v čudežni deželi, vendar sem se počasi naučila, kako je treba komunicirati in delati s politiki.«
Politike pa je Neda spoznavala, še preden je sama zašla v te vode. Tita je namreč spoznala že v sedemdesetih letih. »Naš tovariš Tito je imel zelo rad filme. Takrat se je na leto posnelo tudi po 35 filmov. Vsako leto je v Karađorđevu naredil sprejem in enkrat sem bila gostiteljica jaz. Jovanka je bolj spremljala moje delo, saj sem jo spominjala na njeno preteklost, ker sem v filmih pogosto igrala mlade partizanke. Bila sem ji zelo simpatična in vedno me je ščipala za lica. Srečala sem jo trikrat in vedno je prišla do mene, jaz pa sem bila vedno trda od strahu, ker sem videla Broza. Pred njim smo po inerciji stali mirno, ne da bi se tega sploh zavedali. Bil je državnik na kvadrat!« je še povedala nekoč ta izjemna zvezdnica.
