Zaradi vse večje zbirokratiziranosti centrov za socialno delo pa sedaj deluje v Društvu za urejeno življenje Abstinent, kjer rešuje probleme družin, ki jih uničujeta tvegano in škodljivo pitje ter sindrom odvisnosti od alkohola.
Danes je alkoholikov še enkrat več, kot jih je bilo na začetku njene kariere. Tvegano pije kar 43 odstotkov Slovencev. Narod, ki se utaplja v alkoholizmu, se slepi, da ni tako hudo, in še naprej nazdravlja.
Skoraj štiri desetletja delate z alkoholiki in njihovimi družinami. Kaj je danes drugače kot prej, razen tega, da je alkoholikov še veliko več?
Zakonodaja je prinesla vrsto sprememb in zelo zbirokratizirala postopke v centrih za socialno delo. Večina kolegov v teh centrih mora zdaj svoj čas namenjati odločbam in nasploh ukvarjanju z različnimi papirji, pri tem pa zmanjka časa za človeka in poglabljanje v probleme. Kar naprej rešujejo vse druge težave, hkrati pa ne dojamejo, prezrejo ali nočejo vedeti, da je v ozadju problemov neke družine tvegano pitje ali alkoholizem. Mnogo manj je povezovanja strokovnjakov, različnih služb in strok, kot je bilo to nekdaj. S programom Skupaj za zmanjšanje škodljivega pitja alkohola in skrb za urejanje družin bomo skušali te težave premostiti.
Ste zato prestopili v nevladni sektor? Pravijo, da ste legenda tega poklica. Po vašem odhodu so menda vsi po vrsti govorili: »Če je na centru omagala Lepoševa, to pove vse!«
Od tam so me katapultirale zgodbe, kot je ta izpoved v pismu pred menoj, da so na vseh ravneh prezrli trpljenje danes odraslega mladeniča, imenujmo ga Miha, čeprav je bila njegova družina redna uporabnica v več sektorjih centra za socialno delo. Vse so reševali, niso se pa lotili dejstva, da je oče alkoholik, ki trpinči vso družino. Miha svojega očeta niti en dan v življenju ni videl treznega. Ves čas eno samo nasilje. In kako je mogoče, da niso prepoznali tega alkoholika, če je bil vsa leta uporabnik enega od centrov!? In to je zgodba 21. stoletja! Kje torej smo kot stroka? Takšne zgodbe so me prisilile, da sem odšla iz sistema.
Centri se težko odzivajo na potrebe, ker jih požira birokratizacija. Socialna stroka sicer ima zelo veliko možnosti, da prepozna problem alkoholizma. Vedno naj bi široko pogledala v življenje človeka, je pa vprašanje, ali imam kot socialna delavka čas za tega človeka, ali sem empatična, sem dovzetna za njegove težave, mi je mar za to osebo … V vseh teh letih ni šel nihče iz moje pisarne, ne da bi ga vprašala: »Kako pa je z alkoholom v vaši družini?« Miha in njegova sestra, ki je prav tako popolnoma izgubljena, sta žrtvi ne le očetovega alkoholizma, ampak tudi dejstva, da v centru niso prepoznali razloga za trpljenje celotne družine. Miha je tudi sam postal alkoholik. Na koncu je sam poiskal pomoč in zdaj pri nas abstinira. Njegova izpoved je srhljiva.
Na vaših vratih je dolga leta pisalo kar »Alkoholizem«.
Seveda, takrat smo imeli področje alkoholizma. Ne vem, kaj se je zgodilo v tej ljubi državi, da je to izginilo. Z možem se sprašujeva – tudi on je namreč socialni delavec (Štefan Lepoša, predsednik društva, op. a.) in oba tako rekoč živiva za to strokovno tematiko, ki sva ji povsem predana –, kje so bili razlogi za ukinitev tega področja. Vse je šlo nekako mimo in celo naši kolegi so potem govorili, da to ni naš problem, temveč problem zdravstva. Torej je zdaj videti, kot da smo si takrat, ko smo rekli: »Alkoholizem je bolezen,« pravzaprav rekli: »Aha, to je zdaj stvar, ki zadeva zdravstvo.«
Izginili so tudi socialni delavci v šolah in vrtcih, ki so nekdaj uspešno prepoznali probleme.
V zlatih časih poklica socialni delavec smo se povezovali s kadrovskimi službami, skupaj smo ustvarjali mreže pomoči … Danes tega ni več. V tovarnah so bile kadrovske službe nekdaj okrepljene s strokovnjaki, ki so prepoznali alkoholizem, in takrat smo stopili skupaj ter govorili isti jezik. Tudi v šolah in vrtcih jih je manj.
Kaj pravijo številke? Bila sem osupla ob podatku, da tvegano pije 43 odstotkov Slovencev. Polovica naroda!
Imamo okoli dvesto tisoč alkoholikov. Ko sem začela delati, jih je bila polovica manj. Triinštirideset odstotkov Slovencev visoko tvegano pije, a se tega ne zavedajo, ker je pitje pri nas nekaj povsem normalnega. Ko gre za vprašanja droge, kajenja trave ali uporabo kakšne druge dovoljene ali nedovoljene substance, zaženemo vik in krik – pri alkoholu pa nič.
Živimo v mokri kulturi in smo v alkohol potopljena nacija. Ne pozabimo na to, da ima vsak visoko tvegani pivec in alkoholik okoli sebe tri ali štiri ljudi, ki trpijo zaradi njegovega pitja. Torej gre za ogromno število nesrečnih ljudi.
Te številke in vaše izkušnje kažejo, da se zasvojenost prenaša iz generacije v generacijo.
Gre za generacijski prenos. Več kot 80 odstotkov alkoholikov prihaja iz družin, ki so imele probleme z alkoholizmom. Ja, alkoholizma je vse več, opažamo pa tudi to, da je vse več ženskega alkoholizma ter pitja mladih in starostnikov, skrb vzbujajoči stalnici pa sta tudi partnerski alkoholizem in pitje starostnikov.
Največ en kozarček vina na dan, pa ne vsak dan! Je res tako?
Varna meja pitja ne obstaja. Poznamo pa dejavnike tveganja, ki lahko pripeljejo do odvisnosti. Ko pride do zasvojenosti, obstajata samo še zdravljenje in abstiniranje. Ko si enkrat zasvojen, ne moreš nikoli več biti zmeren pivec. Tega mnogi ne razumejo. In ko pridejo v program, povedo: »Mislil sem, da me boste naučili, kako manj piti, da me boste naučili tega, kako postati zmeren pivec.«
Srhljiv je tudi podatek, da ste imeli v vsej svoji karieri samo tri alkoholike, ki so sami potrkali na vaša vrata.
Pa tudi ti trije so prišli zato, ker je bilo treba nujno zdravstveno ukrepati. So pa vsi trije po končanem bolnišničnem zdravljenju postali in ostali abstinenti. Da bi kdo prišel na vrata in dejal: »Jaz pijem, pomagajte mi, da se bom odvadil …« Ne, tega še nisem doživela. Alkoholik do konca verjame, da bo zmogel sam, da lahko neha piti, kadar hoče, da bo vsemu temu kos, da bo sam vse uredil, da za zdaj še ni treba … Večinoma prihajajo svojci in potem prek njih pridemo do alkoholika. Zakaj alkoholik ne zmore tega koraka? Gre za bolezen. Njegovi možgani so poškodovani. To je tudi bolezen odnosov, nemoči, veliko je tudi zelo slabe samopodobe, občutkov strahu, sramu.
Miselnost, tradicija, način življenja, krščanska vzgoja …, povsod so lahko ovire za ukrepanje.
Kolikor zna biti družina v pomoč, je lahko tudi ovira. Predvsem starši alkoholikov stvari zelo prikrivajo, hočejo vse nadoknaditi, in to tako alkoholikom kot njihovim družinam, niso pa sposobni reševati tistega, kar je bil razlog za razdor. Pogosto ne podpirajo abstinence, tako da so »otroci« na koncu, da bi jim uspelo, prisiljeni z njimi prekiniti vse odnose. »Boš kozarec? Vsaj enega? Saj si ozdravljen … Enega lahko spiješ,« je oče priganjal sina, našega abstinenta. Ti abstinenti izgubljajo ogromno energije, ko se upirajo temu nerazumevanju. Mnogi se zato veliko bolje počutijo v družbi abstinentov v skupini, s katerimi si delijo podobne težave.
Nekateri starši vendarle naredijo prave poteze.
Seveda. Na primer gospa, ki je k nam prišla, ko je bila stara 80 let. Njen sin se je po razvezi po 17 letih vrnil domov in se postopoma zapil. Šla je v program Al-Anon, po dveh letih pa je prišla tudi k nam, ker je potrebovala še več spodbude. Potem sem z njenim sinom delala v procesu svetovanja, sledilo je zdravljenje v bolnišnici. Zdaj že enajst let abstinira. Gospa je, žal, lani umrla. Zapisala je svojo izkušnjo in nam dovolila uporabo izpovedi, kako ji je pri teh letih uspelo sinu pokazati, da takega življenja z njim ne zmore več in da je treba nekaj narediti. Pokazala mu je, da jo po eni strani zanj skrbi, ker ga ima rada, po drugi strani pa mu je dala vedeti, da ni več pripravljena živeti na tak način. »Ko sem v neki reviji prebrala članek z naslovom: 'Edina pomoč pijancu je odtegnitev podpore', sem se odločila,« je povedala. Presenečena je bila, ko je ugotovila, da je vsa leta – čeprav v najboljši nameri – vse počela napak in da bo morala tudi sama spremeniti vzorce vedenja.
Kadar kdo od svojcev potrka na vaša vrata, mu menda rečete, da sta skupaj že na polovici zmage.
Najprej jim čestitam, ker vem, koliko so morali trpeti in koliko moči so morali zbrati za to odločitev. Skoraj vse zgodbe o zdravljenju so se začele pri svojcih. Imamo različne skupine za svojce, delamo po korakih, dobijo informacije, nekaj znanja … Na začetku smo mislili, da bomo edukacijsko skupino za svojce sklenili pri desetih srečanjih, vendar vsi pravijo, da si želijo še nadaljevati. Dojamejo, da je to proces, ki ga ni mogoče izpeljati čez noč, da je treba biti potrpežljiv, da je treba delati po korakih in biti po svoje ponižen do tega problema. Na samem začetku pridejo ljudje »po recept«, nato pa ugotovijo, da recepta ni. Najprej je treba nekaj spremeniti pri sebi, in ta sprememba pri svojcu alkoholika bo nato pripeljala do tistih pravih sprememb.
Na žalost tudi svojci prihajajo zelo pozno. Zaradi neznanja in pomanjkanja pravih informacij partnerji ali družinski člani pravzaprav nehote pomagajo vzdrževati odvisnost človeka, ki pije. Podpirajo njegov alkoholizem. Najbolj alkoholiku pomagaš, če mu ne pomagaš, se glasi pravilo.
Povprečna doba, po kateri ljudje poiščejo pomoč, je od deset do petnajst let pitja v družini. Družinski člani si ne priznajo, kakšno težavo imajo v družini, ki jo spremljajo še sram, stigma in občutki krivde.
»Kadar ne pije, je pa dober kot kruh,« ponavadi rečejo.
Točno tako. Svojci potrebujejo čas za to, da si priznajo, da imajo v družini alkoholizem. Nekateri pridejo, a odnehajo, ko ugotovijo, da bodo morali najprej sami pri sebi nekaj spremeniti. Številne žene in otroci so svoje življenje spremenili ter se prilagodili samo zato, da so lahko vztrajali z alkoholikom. Zelo zelo pa so redki moški, ki podprejo zdravljenje žene odvisnice. Prestrašijo se in jo zapustijo.
Najpogosteje ženske prevzamejo vse obveznosti in vloge partnerja samo zato, da družina formalno ostane družina, čeprav jih alkoholizem vse razžira in uničuje.
Alkoholikova žena pogosto prevzame vse na svoje rame in opravlja obe vlogi – moško in žensko. Skoraj vse naloge opravi sama, prevzame vse njegove odgovornosti, s tem pa mu, ne da bi se zavedala, odvzame njegovo vlogo. Gre za patologijo odnosov v družini. Hkrati pa otroci prevzemajo vloge staršev in trpijo.
Zdi se, kot da je od vsega najpomembnejše to, da se alkoholizem prikrije pred drugimi.
Ogromno je družin, ki se med seboj sploh ne pogovarjajo. Molčijo. Pred otroki se veliko skriva, po drugi strani se jih obremenjuje. Otrok ne naučijo tega, da so v življenju tudi težave in problemi, o katerih se je treba pogovarjati. Pri boleznih odvisnosti je značilno, da nosijo ti ljudje v sebi veliko skrivnosti, veliko neizgovorjenih besed, veliko problemov, ki jih niso nikoli ubesedili.
Alkoholiki so veliki manipulatorji. Poznajo in izkoriščajo slabosti svojcev.
Res je. »Prečitane« imajo vse družinske člane. Člani skupin govorijo o svojih izkušnjah. Gospa Anja, ki je naša dolgoletna članica, zdravljenka in prostovoljka, pogosto pove: »Kakšna skrb za moja mala dvojčka, mislila sem samo na alkohol. Občutek krivde – treba ga je zaliti. Občutek sramu – treba ga je zaliti. Kako bom šla po alkohol, s čim ga bom plačala, kako ga bom prinesla domov, kam ga bom skrila … Samo to je pomembno. In v okviru tega je nešteto laži, manipulacij, izkoriščanja, zlorab, izmikanja, obljubljanja …« Ko alkoholiki obljubljajo, pogosto mislijo resno, ko pa se naslednji dan zavedo, kakšen kup zahtev je pred njimi, zahtev, ki jih bo treba izpolniti, vsega tega zaradi bolezni ne zmorejo.
Torej jih na zdravljenje pripelje edino dejstvo, da so se dotaknili dna, ali če jim kdo v družini postavi ultimat?
Najpogostejši razlogi so razveze, stiske otrok, bolezni in pritiski ter odzivi okolja. Včasih je bilo delo vrednota, ljudem je veliko pomenilo, da so bili vpeti v svoje delo, tako da so se mnogi odzvali na pobude za zdravljenje, ki so prišle iz podjetij. Danes žal ni več tako.
Nekateri mislijo, da lahko alkoholike prisilijo v abstinenco, s tem ko jim vzamejo denar.
Piješ lahko tudi brez denarja. Med pivci vlada neizmerna solidarnost. Trepljanje po ramah – danes imam jaz, jutri boš imel ti, dajmo, pijmo!
Torej je treba najprej poučiti svojce?
Društvo za urejeno življenje ABSTINENT je nevladna organizacija, ustanovljena leta 2007. Društvo se je razvilo iz klubov zdravljenih alkoholikov in pozneje iz programa Urejanje alkoholikov in njihovih družin, ki je vse do ustanovitve društva deloval v okviru Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik. Gre za nepridobitno, prostovoljno društvo v javnem interesu, ki stremi k reševanju stisk posameznikov, ki čezmerno pijejo, in njihovih svojcev.
Dolenjska cesta 22, 1000 Ljubljana
Telefon: 05 903 47 09, GSM 064 244 497
Tržaška cesta 40, 1000 Ljubljana, GSM 064 244 496
e-naslov: info@abstinent.si, drustvo.abstinent@gmail.com
Facebook: Društvo Abstinent
Zato smo program v Abstinentu razširili. Zelo veliko delamo s svojci. To je proces, tako kot je proces samo zdravljenje alkoholizma. Dojamejo, da je treba biti potrpežljiv, da je treba delati po korakih in se zavedati, da se nič ne zgodi čez noč. Tukaj prepoznajo svoj problem, svojo vlogo, tukaj so sprejeti in slišani, dobijo moč, da si naredijo načrt. Dojamejo, da se splača, da je mogoče, da so varni, da je vse anonimno. Dojamejo tudi to, da ni za spremembe nikoli prepozno. Nikoli ni prepozno, da poiščeš pomoč.
Kakšen je torej prvi korak?
Svetovalnice, kamor lahko pridejo vsi: alkoholiki ali svojci, pa tudi otroci, in to s kakršnimi koli že vprašanji. Lahko tudi strokovnjaki. To je prvi korak. Stik s človekom, ki ima stisko, povezano z alkoholom.
Ustanovili smo različne skupine, v katerih delimo to moč, upanje in izkušnje. Ljudje si tukaj pridobijo znanje. Mi jih okrepimo. Imamo tudi program za otroke. V delavnicah delajo na svoji samopodobi. Program poteka skozi igro in socialne delavnice. Z njimi neposredno ne govorimo o alkoholu. Odpeljemo jih na izlet v naravo, na predstavo, povabimo zanimive goste, tudi tiste, ki so imeli sami izkušnjo zdravljenja.
Na žalost ostaja še vedno zelo nepokrito področje odraslih otrok oziroma starejših najstnikov, ki so živeli ali živijo v družini z alkoholikom.
Imate tudi zavidanja vredno skupino abstinentov z dolgim stažem.
Imamo tako imenovane veteranske skupine, obstajajo pa tudi prijateljske skupine, kamor prihajajo tudi družinski člani. Poudarek pa je na skupinah, kjer uporabniki s pomočjo terapevtskega programa in nalog spreminjajo svoj življenjski slog. Ta program poteka 3–5 let. Sodelavci so usposobljeni za posamezne skupine. Enake programe kot v Ljubljani izvajamo tudi v Krškem, Novem mestu, na Vrhniki, v Trebnjem, Sevnici, na Jesenicah in v Šmarju pri Jelšah. Poudarek je na stroki socialnega dela.
Zakaj imajo skupine takšno moč?
Skupine imajo v resnici neizmerno terapevtsko moč. Ljudje v njih se povežejo, imajo odkrite karte, nič več jim ni treba skrivati. Člani se težko povežejo z ljudmi, ki teh problemov ne razumejo. Težko je iskati odgovore pri posameznikih, ki nimajo te izkušnje. V skupini lahko začutijo, da so v varnem okolju, da na spoštljiv način pridejo do potrebnih oblik pomoči. Spoznajo, da se jim ni treba sramovati, da je veliko bolje vztrajati v tem procesu, kot pa da si uničijo življenje. Zanimivo je, da pridejo zelo boječi, da so zelo nezaupljivi, pozneje pa se še kako odprejo. Med seboj začnejo komunicirati in se povezovati, kar je ključnega pomena.
Veliko vlogo imajo dolgoletni, urejeni zdravljenci, ki kot prostovoljci s svojimi izkušnjami pomagajo novim članom. Primer sta dolgoletna člana, zakonca Žerak, ki nesebično vrsto let delita svoje izkušnje. Vodita projekt prostovoljstva, za kar sta prejela nagrado državnega sveta.
Ko ima nekdo diagnozo sindrom odvisnosti od alkohola, ne sme nikoli več popiti niti kapljice alkohola.
Bolezen je kronična in recidivantna. S prvim ponovnim požirkom se lahko spremeni v tragedijo. Ljudje, ki se vrnejo v bolezen, povedo: »Ni mi bilo treba spiti kozarca, potrebovala sem samo žličko alkohola, da so se v mojih možganih obudili dražljaji, s katerimi sem ponovno padla v pitje.« Abstinenti morajo biti ves čas pozorni na svoje vedenje, rizične in varovalne dejavnike. Morajo se ozaveščati in se držati programa urejanja življenja. V vzpodbudo so jim pozitivne izkušnje, to, da zmorejo, da so uspešni na določenih področjih, da osmislijo svoje življenje
Seveda ne pijejo samo moški, velik problem sodobne družbe je tudi ženski alkoholizem.
In je tudi v porastu, kar občutimo tudi pri našem delu. Ženski alkoholizem je še bolj tragičen in v marsičem drugačen, na primer pitje zelo dolgo skrivajo, praviloma imajo manj podpore, stigma je še večja ...
Pa obstaja upanje? Če gledamo statistično, je alkoholizem neozdravljiv.
Seveda obstaja upanje. Z abstinenco in nadaljnjim urejanjem življenja se da marsikaj narediti, popraviti, nadoknaditi, vendar je pot dolga. O tem pričajo mnoge uspešne zgodbe posameznikov in družin. V okvirih mikrokozmosa družine se lahko zgodijo čudeži.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
