S svojim govorom je na slovesni prireditvi ob zaključku akcije Slovenka leta ganila prav vse; njene besede so zasidrale globoko. Mnogi Ninnino javno prezenco dojemajo kot vir navdiha. Kdo pa je ta svetlolasa Štajerka bolj zasebno? To smo želeli izvedeti v pogovoru, ki smo ga z njo opravili, ko je bila še polna občutkov zaradi prejema naziva Slovenka leta. Povprašali smo jo tudi, kako je zaključila leto, kakšni so njeni načrti za prihodnost in zakaj jo včasih Slovenci razjezimo.
Kakšni so občutki ob prejemu laskavega naziva Slovenka leta? Ali to priznanje predstavlja kakšen mejnik v vašem življenju? Kako vas je zaznamoval; kaj je prinesel s sabo?
Samo priznanje je neizmerna pohvala za naše delo, predvsem pa dokaz, da se je Humanitarčkov #projektVida usedel ljudem v srce. Z njim smo pomagali dati glas starostnikom. Sicer pa si nisem niti predstavljala, da bo kipec s seboj prinesel tudi toliko medijske pozornosti. Ta je ta hip zame na neki način kar precej naporna. To se je pokazalo že z dejstvom, da nikakor nisem bila pripravljena na takšen odziv in da sem na marsikateri fotografiji s podelitve videti, kot da bi ravnokar videla ET-vesoljčka. Fizično pa je kipec našel svoje mesto ob gramofonu; je v dobri družbi starih plošč. Morda še niti nisem čisto dojela, kaj se je zgodilo, saj samo sebe še vedno vidim kot čisto običajno Ninno, ki ne počne drugega kot to, kar je počela, odkar je vstopila v svet odraslih.
Na podelitvi naziva Slovenka leta ste s svojim nagovorom močno ganili občinstvo. Dejali ste, da si želite, da bi kmalu napočil čas, ko humanitarci ne bi mogli več posegati po tovrstnih nazivih, ker bi takrat država in družba skupaj tvorila sistem, nepropustno mrežo, ki bi preprečila, da bi skoznjo na dno zdrsnil kdorkoli.
Res je. Sama nisem nikoli zanikala, da smo humanitarci na neki način potuha ali podpora državi, sistemu. Ampak dejstvo je, da tako je in ne moremo se obračati stran. Kot sem rekla, bi morali skupaj tvoriti mrežo, ki bo ujela vsakega, za katerega obstaja nevarnost, da bi zdrsnil prek roba. Morda utopično. A sama mislim, da potrebujemo spremembe na obeh ravneh. Smo pa kot družba v zadnjemu leti že dokazali, da »malim« ljudem kljub temu ni vseeno, da znamo stopiti skupaj.
»Tej punci je uspelo združiti celo vas; sosedje zaradi nje skrbijo drug za drugega,« so med drugim o vas v pismu, ki so ga priložili glasovnicam za Slovenko leta, napisali vaši sokrajani. Ste vedeli, da vas bližnji tako občudujejo?
Napisana pisma so me zelo presenetila, ganila. V resnici si nisem predstavljala, da me ljudje dojemajo, vidijo na tak način. Sama sem bolj pragmatične sorte in kot zelo pomembno vidim sodelovanje ljudi. Zakaj ne bi nekdo dal nekomu nekaj kozarcev vloženih kumaric, če jih ima sam preveč, drugi pa njemu v zameno nekaj krompirja? Ne verjamem v instant rešitve, se pravi v to, da kot organizacija nekoga, pomoči potrebnega, narediš povsem odvisnega od tebe. Zato se mi zdi, da je vključevanje v svoje mikrookolje še posebej pomembno.
Ste zdravnica, specialistka nevrologije. Kako poteka vaš delovni dan?
Sem nevrologinja in obenem inženirka računalništva in informatike, zaposlena na oddelku za nevrokirurgijo, kjer se ukvarjam z intraoperativnim nevromonitoringom. Gre za spremljanje motoričnih, senzoričnih funkcij med samo operacijo. To pomeni, da z elektrofiziološkimi tehnikami med operativnim posegom lahko določimo pomembne regije ter v primeru tumorja na primer zagotovimo čim bolj učinkovito resekcijo ob čim manj nevroloških deficitih, to je škodi. Seveda pa sem pridejo še kraniotomije v budnem stanju, ki smo jih s kirurgoma doc. Ravnikom in asist. Šmigocem v UKC Maribor začeli redno izvajati lani. Gre za operacije možganskih tumorjev v budnem stanju. Tako dneve bolj ali manj preživljam v operacijski sobi. Delo mi omogoča združevanje obeh mojih poklicev; medicine in inženirstva, pa še super ekipa smo in je res fajn.
Pred božičem ste se oglasili na družbenih omrežjih in napovedali, da se umikate z družbenih platform za nekaj časa. Da je pritisk ljudi, ki želijo, da jim pomagate izvesti njihovo božično misijo, prehud, ste rekli. Kaj se je zgodilo?
Družbene platforme imajo zagotovo svoje prednosti, a tudi slabosti. Slednja je, da si te začnejo ljudje po malem kar lastiti. Pričakujejo takojšnje odgovore. Sama vedno rečem – ali ko greste po ulici, naključnemu znancu, kaj šele neznancu, tudi kar brez pozdrava rečete – mu ukažete, naj za vas nekaj stori?! No, to se je dogajalo meni. Na predbožični večer nekje med 21. in 23. uro se je število ljudi s pismi v Humanitarčkovem poštnem predalu na facebooku podeseterilo. Brala sem pisma tipa: mi imamo 24. decembra ob 18.00 večerjo, potem pa bi nam lahko pripeljali kakšnega starostnika, da se družimo z njim, da bodo otroci videli, kako je živeti brez vsega. Uf! Halo! Najprej bi rada rekla, da bi bilo od nas, društva, neodgovorno, če bi zadeve, sploh primere take narave, urejali zadnji hip. Mi to delamo precej prej. Kot drugo pa moram poudariti, da so to ljudje, ne nekakšni komercialni produkti, ki si jih podajamo, vam jih dostavimo v dnevno sobo, zato da boste sami videti fino; pred sabo, otroki, drugimi. Tudi oni imajo želje, predvsem pa pravice. In v nekem trenutku sem ugotovila, da me bodo ljudje preprosto »pojedli«. Še en primer: ker nekdo na svoje sporočilo, ki ga je naslovil na Humanitarčka, odgovora ni prejel v petih minutah, se je takoj oglasil še na moj osebni facebook z vprašanjem, zakaj se nihče na Humanitarčku ne odzove. Da ne omenjam pisem, ki mi jih ljudje pošiljajo sredi noči. Zaradi teh zabrisanih meja že nekaj let Humanitarček ne posluje s telefonsko številko. Ljudje so namreč povsem pozabili, da smo tudi mi »samo« ljudje.
Kakšen je potem Slovenec kot dobrodelnež?
Slovenci kot dobrodelneži so takšni in drugačni. V letu 2019 smo predvsem dokazali moč kolektivne aktivacije. Se pa močno kaže tudi nepotrpežljivost (vse bi tukaj in zdaj). Mnogi imajo tudi težave s tem, da nas, humanitarne organizacije, zamenjujejo s smetišči. Velikokrat nas namreč kontaktirajo, naj pridemo po stare vzmetnice. Pri čemer nam pojasnijo, da jih naj samo malo posušimo, ker da so jih do zdaj hranili na prostem, pa bo. Kaj naj rečem na to?!
Projekt Vida in zgodbe upokojencev, ki jedo plesniv kruh, pijejo sladko vodo, da bi preživeli, je narod spravil v solze. Kolikokrat ste jokali vi? Kako se zaščitite, da vam žalostne zgodbe ne »preluknjajo« srca?
Že dolgo več ne skrivam solz. V avtu imam vedno robčke, nad ličili in ličenjem pa sem že obupala, ha ha. Včasih se pokrijem čez glavo, pijem kakav s penicami ali samo poslušam glasbo s plošč. Navadno ob začetku zgodbe, ki jo srečamo, niti ni takšnih občutkov. Takrat te preplavi adrenalin, poskušaš premakniti svet. Šele ko je zgodba rešena, ko se zrušiš od utrujenosti, pridejo solze – predvsem, ko pride sporočilo o novi potrebi. Takrat se zaveš, kako majhen kamenček v tem mozaiku si. Kako veliko je še ostalo takih, ki nas potrebujejo. In mene vedno skrbi – za tiste, ki jih ne najde nihče. Kdo jim bo pomagal?
Kam si želite svojo življenjsko pot zapeljati v letu 2020?
Strokovno imam pred sabo še precej izzivov, predvsem pa se želim pri svojem poklicu še bolj ozirati za svetovnimi standardi, tako s kraniotomijami – operacijami v budnem stanju, kot s samimi tehnikami nevromonitoriranja. Kar zadeva Humanitarček, pa bi rada, da zaživi #portalVida in se končno začne vzpostavljati trdna in tesna družbena sistemska mreža. Zasebno pa se Ninna želi predvsem naspati – hja, kdo bi si mislil, da bom kdaj to rekla (nasmeh). Predvsem pa si želim, da bi znala in zmogla žonglirati čas med službo, Humanitarčkom ter svojim povsem zasebnim življenjem tako, da bi bil delež med njimi enakovreden. Sploh v zadnjem času je moja zasebna plat življenja malo na stranskem tiru ... Če me pa sprašujete, ali se bom naslednje leto poročila, kupila novega psa ali pa se morda preselila na Pohorje ... – no, ta del pa ostaja »nejaven«. Zasebno življenje ostaja vidno samo mojim najbližjim. Saj pravim, da nekaj pa mora ostati tudi zanje.
