Kako je sreča povezana z ekonomijo, možnim višjim BDP in blaginjo države?
Na več različnih načinov. Bogatejše države in bogatejši ljudje so v povprečju srečnejši. Zakaj - ker sreča prihaja iz bogastva ali ker sreča pripelje do bogastva? Ugotovili smo, da je zelo smiselno, da se podjetja osredotočajo na dobro počutje zaposlenih, saj srečnejši, zadovoljnejši delavci redkeje odhajajo na bolniško, so produktivnejši in zvestejši, torej v podjetju ostajajo dlje časa. Tega se zaveda vedno več delodajalcev in se zato osredotočajo na dobrobit svojih zaposlenih ter jim skušajo omogočiti čim boljše delovne razmere.
Podjetja po svetu so to že spoznala, pravite?
Da, vedno bolj se tega zavedajo. Še posebej na Danskem. Eno od podjetij, s katerim delamo, se je odločilo, da bo imelo najsrečnejše delavce na svetu. Skušajo ugotoviti, kako bi lahko izboljšali ne le zadovoljstvo na delu, ampak nasploh zadovoljstvo v življenju svojih zaposlenih. Vedo, da če želijo dobiti najbolj talentirane ljudi, ki bodo tudi najbolj produktivni, morajo zanje ustvariti najboljše možno delovno okolje.
Kateri so glavni dejavniki za zadovoljstvo na delovnem mestu?
Odvisno od države, v Evropi pa sta glavna dejavnika občutek smotra in koristnosti. Torej ali funkcija, ki jo imam znotraj podjetja, dejansko ima smisel in ali kaj prispevam k cilju. Poleg tega je seveda še vrsta manjših dejavnikov: nivo stresa, odnosi s sodelavci in šefi, stopnja avtonomije pri odločitvah … Višina plače pa očitno ni prav velik dejavnik, verjetno zato, ker če delavec ni zadovoljen s plačo, odide drugam.
Kako je s tem po svetu, je trend kje večji?
Zanimanje za srečo je globalno, vedno je bilo. Moj najzgodnejši kolega je bil Aristotel, ki je pred dva tisoč leti obsežno pisal o sreči. Ukvarjal se je z istimi stvarmi, s katerimi se ukvarjamo danes. Rekel bi, da se zanimanje za izboljšanje nivoja sreče globalno povečuje (tako kot tudi zavedanje, da ljudje postajajo bogatejši, ne pa tudi srečnejši). Na to področje začenjajo posegati tudi vlade, sprejemajo mehkejše kazalnike napredka, ne osredotočajo se le na raven BDP-ja, ampak merijo tudi kvaliteto življenja, nivo dobrega počutja in sreče med prebivalstvom. Delno tudi zaradi resolucije o sreči kot kazalniku razvoja, ki so jo pred nekaj leti sprejeli Združeni narodi. Srečo že merijo v Angliji, na Srednjem vzhodu - v Arabskih emiratih imajo celo ministra za stanje sreče!
Kako pa je s srečo v Sloveniji?
Mislim, da vam gre kar dobro. Po Poročilu o svetovni sreči 2019, kjer je sodelovalo 155 držav, ste na 42. mestu, torej v prvi tretjini. Če pogledamo razvoj zadnjih desetih let, je pri vas nivo sreče narastel za okoli 5 odstotkov, medtem ko je v nekaterih državah padel, na primer v ZDA, na Kitajskem. Danska je trenutno na drugem mestu, premagala nas je Finska, ampak pri nas je v zadnjih desetih letih nivo sreče konstanten.
Zakaj, v čem je skrivnost tega?
Šest dejavnikov pojasnjuje 75 odstotkov razlik v nivoju sreče med različnimi državami. Ti so:
- BDP na prebivalca: denar je pomemben, a treba ga je investirati v prava področja, ki pripomorejo k izboljšanju kvalitete življenja.
- Pričakovana zdrava življenjska doba: zelo očitna je povezava med zdravjem in srečo, če si bolan, si manj srečen. Obstaja pa tudi nasprotni učinek: srečen človek je bolj zdrav.
- Svoboda odločanja
- Nekoruptivnost vlad: da se davki 'vrnejo' ljudem kot zdravstvena skrb, izobrazba, infrastruktura …
- Nivo velikodušnosti v družbi
- Socialna podpora: da imajo ljudje občutek, da se lahko v težkih časih na nekaj zanesejo.
Vsi iščemo srečo, vedno bolj intenzivno. Zakaj?
To je čisto človeško. Mislim, da je že Aristotel napisal, da je sreča ultimativni človeški cilj. Vsi iščemo srečo, ne glede na raso, državljanstvo, vero itd. Lani sem bil na eni od pekinških univerz, kjer je neki mladenič rekel, da smo se nekoč osredotočali na polnjenje želodcev, zdaj pa želimo nahraniti naš um. Mislim, da to dobro povzame trenutno svetovno vzdušje. Končno smo ugotovili, da smo srečo morda iskali na napačnih mestih in da je denar res pomemben, ni pa vse. In velja, tudi pri denarju: več ko nečesa imamo, manj zadovoljstva nam prinesejo dodatne pridobljene enote. Konkretno: prva plača je zelo pomembna, potem ko pa enkrat že dobro služimo, nam dodatnih dvajset evrov ne pomeni nič.
A ljudje se še vedno brezglavo ženemo za denarjem in kot hrčki v neskončnost poganjamo kolo kapitalizma, čeprav v bistvu ne vemo zares, zakaj. Mislite, da bomo kdaj sestopili s tega kolesa?
Ne vem. Nekateri ljudje se že zavedajo, da ne potrebujemo še več konkretnih stvari, dobrin, da bi bili srečni. Ampak mislim, da je v človeško vrsto vgrajen mehanizem, ki nas neprenehoma žene naprej in k premikanju meje. Temu težko pobegnemo, zato tudi vedno dvigujemo, nadgrajujemo naše lestvice potreb za srečo. Raziskovalci sreče temu pravimo hedonistična tekalna steza. To pomeni, da se nam zdi, da za srečo potrebujemo vedno še nekaj več.
Raziskovali ste tudi, kako družbena omrežja vplivajo na srečo. Kaj ste ugotovili?
Te raziskave smo se lotili, ker smo videli, da so družbene primerjave zelo pomembne. Na svoje življenje in zadovoljstvo gledamo in ju ocenjujemo v primerjavi z življenji in zadovoljstvom drugih, predvsem bližnjih. Družbene primerjave obstajajo od nekdaj, z družbenimi omrežji pa je nastal popolnoma nov »bazen« za primerjave z drugimi. Vedno, ko grem na Facebook, sem bombardiran z novicami o neverjetnih počitnicah, porokah, maratoncih - včasih gre celo za isto osebo, ki se ji to zgodi v istem dnevu. S tem se je težko primerjati, to je velik kontrast v primerjavi z mojim življenjem. To lahko spodkoplje dojemanje našega lastnega življenja. Če ves čas mislimo, da drugi živijo tako neverjetna življenja, mi pa ne, lahko to popači naš občutek za realnost. S poglobljeno študijo smo ugotovili, da je vpliv odvisen od tega, kakšna oseba ste, katero omrežje uporabljate in kako ga uporabljate. Če družbena omrežja uporabljate za povezavo z drugimi, ima to lahko pozitiven vpliv, če pa je to vaš kanal za primerjavo, če torej le strmite v življenja drugih, se zmanjšuje vaš občutek sreče. Zanimivo je videti, kako se z družbenimi omrežji spopadajo institucije, šole in družine. Na Danskem imamo na primer internat za najstnike med 14. in 16. letom, ki otrokom pobere vse pametne naprave in jih lahko uporabljajo le eno uro na dan. Po pol leta učence vprašajo, ali naj se jim telefoni vrnejo - 80 odstotkov jih glasuje, naj sistem ostane tak, kot je. Očitno so torej spoznali, da se brez telefonov spletajo prijateljstva in ustvarja občutek povezanosti.
Sodobni paradoks je, da imamo ob vedno večjem zavedanju in stremljenju k sreči tudi vedno več izgorelosti in stresa.
Imamo tudi vedno več samomorov. To je težko pojasniti, veliko je dejavnikov, ki se prepletajo. Ena od razlag je, da v nekaterih družbah nimamo več zunanjih razlogov za našo nesrečo. Če je država v vojni ali ji vlada lakota, so razlogi za nesrečo zelo očitni. V zahodnih družbah, kjer imamo vse priložnosti in dobrine, pa se sprašujemo, zakaj smo še vedno nesrečni, osamljeni, depresivni, v stresu itd. - in te razloge začnemo iskati v sebi. In tu se lahko vrnemo na družbena omrežja in večji bazen za primerjave. Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da se vedno primerjamo s tistimi, ki jim gre boljše kot nam.
Je sreča univerzalna ali se razlikuje npr. po državah? Kako jo sploh izmerite?
Sreča je zelo kompleksna stvar, je jed s številnimi sestavinami in vsak ima svoje predstave o njej. Izmeriti jo skušamo tako, da jo razbijemo v različne sestavine: se ljudem zdi, da imajo neki smisel v življenju, kakšna čustva doživljajo dnevno, ali so nasploh zadovoljni z življenjem itd. Ista vprašanja postavimo ljudem po svetu in tako dobimo mednarodno primerjavo. Spremljamo pa tudi isto skupno ljudi skozi čas, tako dobimo tudi vpogled v to, kako se njihova percepcija spreminja skozi različna obdobja in kaj vpliva na to (na primer poroka, otroci itd.).
Pravkar ste izdali tretjo knjigo The Art of Making Memories. O čem govori?
Motivacija za to knjigo je ugotovitev, da so ljudje, ki imajo srečne spomine, v povprečju bolj srečni. In lani sem praznoval štirideseti rojstni dan, torej sem nekje na polovici življenja. Razmišljal sem, kateri so bili do zdaj najsrečnejši trenutki mojega življenja in kako bi to zavedanje lahko uporabil v nadaljnjem življenju. V knjigi sem zbral več kot tisoč srečnih spominov ljudi z vsega sveta in ugotavljal, katere so njihove skupne »sestavine«. Prej sem mislil, da so spomini nekaj naključnega, da nad njimi nimamo nadzora, a sem ugotovil, da se na to v resnici da vplivati, da se lahko naučimo biti »arhitekt spominov«.
Zanimivost
V ZDA so ljudje z otroki bolj nesrečni kot ljudje brez otrok, v Evropi pa je ravno obratno: ljudje z otroki so srečnejši kot tisti, ki jih nimajo. Zakaj? So ameriški otroci hujši kot evropski? Verjetno ne. Sklepamo, da je v ZDA težje biti družina, ker je manj (državne in družinske) podpore, drugačen je življenjski slog itd.
