Izjemno je že to, kako dojema svojo bolezen, ki ji bolezen pravzaprav sploh ne reče.
Mira Čas iz Mislinje ima že od rojstva cerebralno paralizo. Pravi, da jo je sprejela in o njej nikoli ne govori kot o bolezni. »Spoznala sem, da je moja najboljša prijateljica in spremljevalka. Naučili sva se živeti druga z drugo. Nase torej ne gledam kot na hendikepirano osebo, temveč sem v svojih očeh in glavi popolnoma zdrava in kot taka enakovredna vsem ostalim ljudem,« razloži.
Nadalje poudari, da je dejstvo, da je fizično noge ne nesejo ravno daleč. »Zato pa imam duševne noge, ki so močne in hitre kot človeška misel. Te me lahko poneso kamorkoli – tudi tja, kamor fizične noge nikoli niso in ne bodo mogle stopiti,« je slikovito orisala svoj svet, ki kljub invalidnosti ni omejen.
Pomagajo ji mama in asistenti
Kot deklica je v Centru za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi obiskovala osnovno šolo. Domov na Koroško je hodila le za počitnice in večje praznike, saj je bilo predaleč, da bi se k staršem, sestri in bratu vračala vsak vikend. »S 16 leti pa sem se vrnila domov, kjer od takrat naprej tudi živim skupaj z mamo, ki mi je vedno pomagala pri vseh opravilih, ki jih sama nisem zmogla.«
Z letošnjim letom ji k samostojnemu in neodvisnemu življenju pomagajo tudi osebni asistenti. »Našla sem čudovite osebe, s katerimi smo se dobro ujeli. To mi daje možnost za popolnoma drugačno življenje, kot sem ga poznala in živela do zdaj. Z asistenti sem tako pridobila tudi dodatne roke in noge, zato zdaj lahko kuham, čistim, grem v trgovino, lekarno, na banko .. skratka, opravljam vsa dela, ki jih prej nisem zmogla. Postala sem samostojna in neodvisna oseba, polna samozavesti in sanj, ki čakajo, da jih uresničim v prihodnosti.«
Rada bi na svoje
Ena izmed njenih največjih še neizpolnjenih želja ostaja lastno stanovanje. Povedala nam je, da žal v občini, kjer živi, ni nastanitvenih kapacitet, prilagojenih gibalno oviranim, ampak da to ni razlog, da bi vrgla puško v koruzo in se odpovedala želji po lastnem kotičku. Njena sila pozitivna naravnanost in samozavest sta ključni tudi pri tem, da se je odločila pomagati in bodriti tudi ostale hendikepirane pri doseganju njihovih ciljev.
Veliko uporablja sodobno tehnologijo in družbena omrežja, prek katerih se rada spoznava z drugimi ljudmi, tako se je zaradi tega precej razširil njen krog znancev in prijateljev. »Večkrat se s kom tudi srečam v živo in kaj predebatiramo. To je odlična priložnost za izmenjavo mnenj in nabiranje novih izkušenj,« pravi. Vsako takšno srečanje jo vedno znova prepriča, da smo ljudje v svojem bistvu dobra in poštena bitja. Od mladih nog goji tudi ljubezen do astrologije, kart in prerokovanja. »Zelo dolgo sem to skrivala, tudi pred domačimi, saj so to teme, ki so še vedno nekakšen tabu,« je dejala.
Izkoriščen trenutek
Za konec pogovora izpostavi še, kako začne dan; vedno z nasmehom, poleg tega pa vsako jutro s spoštovanjem pozdravi dan, ki prinaša veliko priložnosti. »Jasnih misli se lotim dela; ves čas imam pred očmi cilj, h kateremu stremim, tudi takrat ko počnem najbolj obrobne stvari. Ko srečujem ljudi, jim rada namenim nasmeh, toplino. Trudim se biti vse ure dneva nežna, ljubezniva in plemenita; zvečer pa me utrujeno premami spanec ob misli, da sem dobro opravila delo in dan izkoristila do potankosti. Tako si želim preživljati svoje dneve tudi v prihodnosti.«
