Pri nas je iz leta v leto manj porok, ravno nasprotno pa je z ločitvami. Zato je 65-letnica zakonske zveze dosežek posebne vrste. Marsikateri par doživi srebrno (25 let zakona), mogoče tudi zlato poroko (50 let), veliko več pa že težje – največkrat je problem zdravje, kajti nemalokrat eden od zakoncev zboli in umre. Kramarjeva pravita, da sta zato hvaležna bogu, da ju toliko let ohranja skupaj, saj sta še kar zdrava in pri močeh, da sama skrbita zase. Tako kot sta bila navajena, tudi danes živita skromno in s hvaležnostjo sprejemata življenje. Olga bo naslednje leto dopolnila 88 let, Jože pa 98. Na klasično vprašanje, kaj je recept za tako dolg zakon, povesta, da v prvi vrsti prav gotovo ljubezen, takoj zatem pa razumevanje, spoštovanje, potrpežljivost in prilagajanje drug drugemu. »Tako sva se navadila na skupno življenje, da si ne predstavljava živeti ločeno,« dodaja Olga. Čeprav vedno ni bilo lahko, nikoli nista pomislila, da bi šla vsak svojo pot. Šestega oktobra sta v šentviški cerkvi obnovila poročne zaobljube. Pred oltar sta ju popeljala vnukinja Urška in vnuk Arber, v ozadju pa se je slišala poročna koračnica, ki jo je zaigral organist Robi Markovič. Njuno zvezo je blagoslovil župnik Izidor Grošelj z željo, da obred ponovijo tudi ob praznovanju milostne poroke, ki pomeni 70 let skupnega življenja. »Že četrtič sva takole znova stopila pred oltar, kjer naju je župnik blagoslovil. Vsakič je drugačen občutek in vedno je to poseben dogodek. Najbolj pa sva vesela, da se takrat zbere vsa družina, in vedno več nas je,« z nasmehom na obrazu pove Olga.
ZAMUDILA NA POROKO
Še zelo dobro se spominja tudi tistega 2. oktobra pred 65 leti, ko sta se v Ljubljani poročila. »Jože je bil doma v Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem, jaz pa v Mirni Peči. Zmenila sva se, da greva na vlak ob 4. uri zjutraj, a kaj, ko sem zaspala. Slišala sem, kako je vlak piskal, a nanj nisem uspela pravočasno priti. Mož me je na postaji v Trebnjem čakal in zaskrbljeno iskal, vendar me ni našel. Takrat še ni bilo telefonov, da bi se lahko poklicala. Zato se je sam odpeljal v Ljubljano, kjer je na matičnemu uradu prosil, ali lahko za dve uri prestavijo poroko. Ni mi preostalo drugega, kot da sem počakala na naslednji vlak in se odpeljala proti Ljubljani, kjer me je mož potrpežljivo čakal na postaji. Na koncu se je vse dobro izteklo,« pripoveduje. Cerkveno sta se poročila pri svetem Petru v Ljubljani. V nasprotju z današnjimi porokami, ko se običajno zberejo številni sorodniki in prijatelji, sta Olgo in Jožeta spremljali le njuni priči. »To so bili drugačni časi. Takrat je bilo bolje, da si bil čim bolj tiho. Midva sva samo svojima družinama povedala, da greva na poroko, drugi sploh niso vedeli,« pravi naša sogovornica.
LJUDJE SO GA KLICALI ZAKON
Po prihodu domov sta se nameravala preseliti v stanovanje na železniški postaji, ki ga je Jože dobil kot vodja postaje v Radohovi vasi, a ko sta se vrnila, sta ugotovila, da še ni prazno. V okolici sta iskala streho nad glavo, a takrat so bili ljudje zelo nezaupljivi, čeprav so imeli nekateri polovico hiše prazno. Eno sobico sta vendarle dobila pri Dougorajžnikovih, ki so bili eni največjih kmetov v okolici, tam pa sta ostala kakšne tri tedne. »Dobila sva jo tako, da je gostilničar v Radohovi vasi jamčil, da je Jože dober človek,« pove Olga. Jože je ljudem vedno rad priskočil na pomoč. Takrat je bil telefon samo na železniški postaji in velikokrat ga je uporabil, da je poklical zdravnika, rešilca, babico, tudi s tovornim vlakom je dovolil prepeljati bolnika, predvsem pa je ljudem pomagal pri pisanju prošenj in ugovorov, velikokrat jim je tudi svetoval in pomagal reševati vsemogoče zagate, tudi življenja. Kot vodja postaje v Radohovi vasi je imel veliko dela. Včasih je bil v službi ves dan, a ko se je vrnil domov, je otroke v poznih nočnih urah preštel po sobah z zeleno vlakovno lučko. »Bil je zelo skrben in rad je imel red. Zato so ga ljudje klicali zakon,« pripomni žena Olga in ob tem doda, da nikoli ni hodil po gostilnah. »Ko je prišel revizor na postajo, je po pregledu dokumentov na koncu dejal, da bi šli še nekaj spit. Mož pa mu je odvrnil, da ni prišel v Radohovo vas, da bi hodil po gostilnah, ampak da bo skrbno vodil postajo.«
VEDNO UREJENI
V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Prvi trije, Stanko, Darinka in Breda, so bili rojeni na železniški postaji, Marta na poti v rešilcu, najmlajša Vida pa v porodnišnici. Olga je že pred rojstvom prvega otroka pustila službo bančne uslužbenke v Novem mestu, kjer sta se z Jožetom pravzaprav spoznala, ter se povsem posvetila najlepšemu poklicu – materinstvu. Ko so živeli na postaji, je otroke tudi trikrat dnevno preoblekla, vedno je skrbela, da so bili urejeni. Jože ji je vedno izročil vso plačo, saj je vedel, da bo ona z njo najbolje »čarala«. »Kljub gradnji hiše nismo nikoli zaznali pomanjkanja,« pravi hčerka Breda. Leta 1963 so kupili parcelo na Škofljem, sama sta izdelala kvadre in dve leti zatem so se za božič že preselili v komaj dograjeno hišo. Jože in Olga sta ljubeče bdela nad svojimi otroki in vanje z lastnim zgledom polagala življenjske vrednote. Veliko stvarem sta se odpovedala, da sta z lastnimi žulji zgradila hišo in otrokom omogočila izobrazbo. »Doma je bil vedno topel dom, domača hrana vedno kuhana, žlica tudi za pogoste obiske sorodnikov. In tako je še danes, preprosto, skromno, a prijetno,« še dodaja Breda.
PONOSNA NA DRUŽINO
»Pri babici in dedku sem s svojim bratom Dominkom in sestro Jerico, hkrati še s sestrično Ireno in bratrancem Urošem preživela svoje predšolske dni. Zdaj, ko sem odrasla, so to zelo lepi spomini. Hvaležna sem za vse, kar sta nam dala in nas naučila. Lahko rečem, da sem bila že pri štirih letih odlična šivilja, izdelovalka gobelinov, znala sem štrikati in kvačkati. No, danes se s temi spretnostmi ne hvalim več, vem pa, da mi bo vse to znanje prišlo še kako prav,« pravi vnukinja Urška. Olga je znala in zmogla vse, še posebno lepo je iz ostankov volne spletla garniture za dojenčke ali velike otroke, iz starega pa naredila nov modni kos oblačila. Ob našem obisku nam je ponosno pokazala svoje umetnine, ki so nastale pod njenimi spretnimi prsti.
