Tudi poslušalci v Ljubljani so ob koncertu Deve Premal in Mitena tako onemeli, da so med premori kmalu nehali ploskati, da ne bi kvarili svete tišine, v katero so bili popeljani. »Ni besed, kakšen večer je to bil!« je naslednji dan dahnila kolegica, katere mnenje o teh rečeh izjemno cenim. »Iz Cankarjevega doma smo odšli domov tako veseli in pomirjeni, da se zlepa ne spomnim česa podobnega. Glasba je prav res njun tempelj in počutila sem se presneto hvaležna, da sta mi dovolila za nekaj ur stopiti vanj.«
Po pričevanjih mnogih poslušalcev je vajina glasba dejansko neke vrste zdravilo za dušo. Kako vse skupaj pravzaprav deluje?
Deva: Mantre so zvočno zdravilo, ki so ga odkrili starodavni orientalski modreci. Z znanstveno natančnostjo so jih razvili z namenom, da nam odstranijo energijske blokade iz telesa in/ali življenja. Sanskrt, jezik manter, je sveti jezik, iz katerega so se razvili številni današnji jeziki sveta. Gre za prvinski, na energiji temelječ jezik, ki ga razumejo naše celice.
Miten: Ključno je, da se ta glasba porodi iz tišine. In da to tišino ponese tudi v poslušalca. Ne gre za tišino, kakršna vlada na pokopališčih. Gre za zelo sproščeno, a hkrati pozorno tišino, ki poslušalca navdihne, da se najprej spoprijatelji z resničnostjo in potem še s sabo.
Deva: Gre za zelo živo in naravno tišino, ki je še toliko bolj dobrodošla, ker jo skupaj dosežemo na tako prijeten način. Že pet minut petja manter te lahko pripelje v ta notranji prostor.
Beseda prem, ki dopolnjuje Devino ime, v sanskrtu pomeni ljubezen, kajne?
Deva: Tako je. Vendar za razliko od besede ljubezen ni samo simbol, temveč osnovna kozmična vibracija ljubezni. Zato ima petje v sanskrtu tak zdravilen vpliv tudi na živali – ali pa recimo na avtistične otroke, za katere pogosto igrava. Tudi oni še kako razumejo ta jezik. Tudi njih mantre popeljejo v prostor prej neslutenega miru in radosti. Kar se mi zdi najboljši možni dokaz, da ne gre za učinek placeba.
Miten: Kot rečeno, gre za znanost. Starodavni indijski modreci rišiji so eksperimentirali z učinki zvoka na telo in dušo. Menda ne bo nihče oporekal, da različni zvoki na nas različno vplivajo? Samo pomislite, kako drugače se nam odzove telo, ko sliši policijsko sireno ali otroški smeh! No, rišiji so podrobno razdelali zaporedja zvokov in število ponovitev, ki imajo na nas najbolj zdravilen vpliv. 108 ponovitev je recimo tako močno vodilo zato, da lahko mantre odprejo in napolnijo z energijo 108 t. i. nadijev, torej energijskih kanalov v našem telesu.
V zahodnjaškem jeziku bi lahko rekli, da prave zvočne vibracije stimulirajo različne dele telesa – recimo različne žleze, ki začnejo pod tem vplivom izločati drugačne hormone kot prej, kajne?
Deva: Drži, za tem stoji cel znanstveni kanon, ki vključuje tako somatsko kot vegetativno živčevje. Mantranje pomiri celoten živčni sistem in pomaga, da se nam iz telesa izloči stres. Vemo pa, da je velika večina današnjih bolezni povezana z njim. Zato sva se že zdavnaj nehala čuditi vsem poročilom najinih poslušalcev, kako jim je odleglo zaradi te ali one zdravstvene tegobe. Dodaten dokaz pa bi bila seveda tudi voda.
Voda?
Deva: Najbrž ste že slišali za raziskave dr. Emota, ki je preučeval, kako se molekule vode spreminjajo pod različnimi vplivi iz okolja? (Na plano potegne eleganten pametni telefon in na zaslon priklika zaporedje fotografij.) Poglejte, tole je molekula vode pred poslušanjem najine Gajati mantre in po njem.
(Kontrast je res osupljiv. Na prvi fotografiji je kaotičen in prav nič posebej lep vzorec, na drugi pa se lesketa čudovit simetričen kristal.)
Deva: Kot vemo, tvori voda skoraj 70 odstotkov našega telesa. In po takšni fotografski potrditvi je najbrž še toliko lažje verjeti, da imajo sveti zvoki zdravilen učinek na naše celostno bitje. Različne mantre nas povežejo z različnimi vidiki božanskega, recimo z ljubeznijo, sočutjem, hvaležnostjo ali mirom.
Hm, res fascinantno. A raziskave dr. Emota veljajo za dokaj kontroverzne. Uradni znanosti ni uspelo replicirati doktorjevih poskusov.
Deva: Težko komentiram, zakaj. Nama je to brez vsakih težav uspelo. Slike, ki sem vam jih pokazala, so nastale v švicarskem laboratoriju, kamor sva poslala vodo na analizo.
Gajatri mantra, ki ste jo omenili, je vaša osebna mantra. In obenem med poslušalci tudi daleč najbolj priljubljena. Z njo ste odraščali od ranega otroštva.
Deva: Pravzaprav še ko sem bila v maternici! V maminemu trebuščku mi jo je vsak dan prepeval oče. Potem mi jo je kot dojenčku in otroku vsak dan zapel za lahko noč. Šele v ašramu, kjer sva se z Mitenom spoznala, sem izvedela, da gre za eno najsvetejših od vseh manter. Ko je julija 2005 moj oče umiral, sem se mu za dar lahko oddolžila s tem, da sem mu jo prepevala, ko je odhajal. Zadnji zvoki, ki jih je slišal na tem svetu, so bili zvoki najine ljube skupne mantre. Z njo mi je izrekel dobrodošlico v življenje in z njo sem ga sama pospremila naprej drugam. Kakšen blagoslov je bil to zame!
Kako ste se vidva sploh spoznala in postala par? Se je to res zgodilo v ašramu mojega najljubšega mistika in filozofa Osha?
Miten: Prav tam, pred tridesetimi leti. Deva jih je imela 19, jaz 43. Od takrat sva skupaj praktično 24 ur na dan, vsak dan. Ona je moja podpora in jaz njena. No, v resnici je predvsem ona moja. (V smehu za hip položi glavo v njeno naročje.)
Deva: Miten je mnogo preveč skromen. Zaradi njega sem sploh začela peti za ljudi! Prej sem bila povsem nešolana in sem pela predvsem sama zase.
Miten: Moja naloga je, da skrbim za to, da se Deva počuti varno in se lahko povsem osredotoči na deljenje svojega neverjetnega daru s soljudmi. Razmerje moške in ženske energije v najinem razmerju je zelo dinamično in igrivo. Včasih sem na vozniškem sedežu jaz in včasih ona – to se zgodi povsem spontano, pač odvisno od potreb trenutne situacije.
Saj tako bi vendar moralo biti!
Deva: Drži. Za naju vsekakor deluje. To, da sva v taki harmoniji – da pravzaprav sploh ne poznava eksplozij jeze in podobnih čustev, pa lahko pripiševa predvsem redni meditaciji in mantranju. Najino razmerje temelji na tem, da sva drug drugemu najboljša prijatelja … Ne pa hkrati oba ječarja in oba zapornika, kot si za ljubezenski par želi naša družba.
Miten, vi ste bili v mladih letih precej uspešen glasbenik v zabavni industriji. Sodelovali ste s slovitimi Fleetwood Mac, pa z Loujem Reedom in Ryem Cooderjem ... A prebral sem, da vas je to življenje tako poškodovalo, da ste se morali zateči v ašram?
Miten: Res je. Zabavna industrija je bila že takrat en sam neskončen vročičen sen, v katerem ves čas samo loviš lasten rep. Od zore do mraka in naprej je to eno samo hlastanje za denarjem. Najhujše od vsega so bile vse tiste droge, ki sem jih moral požreti, da sem lahko vztrajal v tako toksičnem okolju. Na koncu sem bil tako zblojen, da sploh nisem več mogel funkcionirati. A tudi ta del mojega življenja je bil dragocen, saj ga vidim predvsem kot dolgo vajeništvo za to, kar počnem zdaj. Veste, Osho mi je pomagal, da sem šele lahko zares postal glasbenik.
Na kakšen način?
Miten: Tako, da me je naučil igrati glasbo, ki nima namena nikogar zabavati. In ki ne služi predvsem temu, da glasbenik postane bogat in slaven. Ko sem se zatekel k Oshu, je bil glasbenik res zadnja reč, ki sem si jo želel biti. Čutil sem, da sem ta križ nosil že več kot dovolj dolgo. A Osho me je kljub temu postavil za koordinatorja glasbe v ašramu, kjer je glasba služila predvsem kot sredstvo podpore za meditacijo. Osho mi je dal ime, ki pomeni prijatelj boga. Pri njem sem se naučil, kaj sploh pomeni igrati glasbo brez ega. Kar nekaj časa je sicer trajalo, preden sem spet lahko v roke vzel kitaro in se začel izražati skoznjo… Le da je bilo tokrat nekaj čisto drugega.
In potem ste kot po čudežu spoznali Devo.
Deva: Od takrat, ko sva se zbližala, si ne želim početi nič drugega kot peti – tako da sva lahko ves čas skupaj!
Zanimivo se mi je zdelo, ko sem prebral, da v resnici tudi vidva sploh ne razumeta sanskrta, torej starodavnega jezika manter …
Deva: No, saj do določene mere ga že razumeva – nikakor pa tako dobro, da bi lahko v njem pisala ali kaj podobnega. Ampak saj prav o tem smo govorili že prejle: pomen besed je zelo sekundaren. Tega jezika sploh ni treba razumeti, da ti pomaga. Dovolj je že, da ga slišiš. Kot rečeno, zadaj stoji cela znanost, a midva se v to nisva nikoli tako zelo poglabljala. Naprej naju je namreč tako močno vedno znova vlekla izkušnja.
Miten: Prva priznava, da nisva ne znanstvenika, ne profesorja, ne religiozna učitelja. Gre samo za to, da se nama je uspelo povezati z nečim, čemur lahko morda rečemo kozmična esenca. Zato za naju tudi sploh ni pomembno, ali prihaja posamezna mantra iz budistične, hinduistične ali kakšne tretje tradicije. Pomembno je samo, da jo začutiva. In glasbi, ki jo začutiva, sva se naučila zaupati. Najbrž se nekaj tega zaupanja prenese tudi na poslušalce. Glasba je za naju sredstvo, da spravi ljudi na kup in jim pomaga vstopiti v tišino, o kateri smo govorili prej. V tej tišini pa poleg miru domuje tudi ljubezen. In smeh – veliko, veliko smeha.
In ta tišina je tako čudovita, da je nima smisla kvariti niti s ploskanjem?
Miten: Vsaj ne s ploskanjem kot z zvokom, s katerim smo se naučili kar avtomatično pospremiti vsak javni nastop. Saj ne, da imava glede tega neko jasno uradno pravilo. A preprosto se nama zdi bolje, da po izteku mantre vsi skupaj zgolj obsedimo in uživamo v bogastvu, ki smo ga s skupnega popotovanja prinesli s sabo.
S tem da za zdravilni učinek te glasbe sploh ni nujno poslušati v živo, kajne?
Deva: Dovolj dobri so tudi zvočni zapisi. Tako vsaj pravijo številni ljudje, ki nama pišejo z vsega sveta. Mnogi poročajo, da so pomemben zdravstveni preboj dosegli že ob poslušanju zvočnih zapisov najinih koncertov. Ključ je pozornost: več ko zvokom namenimo pozornosti, več bomo od njih imeli.
Miten: Najin predlog je, da malo preposlušate najine posnetke in si poiščete mantro, ki vam je najbolj všeč. Potem sklenite s sabo pakt, da boste 21 dni vsako noč pred spanjem pritisnili PLAY in skupaj z Devo mantrali, dokler ne zaspite. Samo vztrajajte v tem paktu in boste lahko sami videli, kaj se bo začelo dogajati. 21 dni je povsem dovolj, da boste zelo verjetno želeli to početi še naprej … Saj se boste vmes z mantro že spoprijateljili in jo začeli s sabo ponašati v svet.
Kamor jo večino večerov v letu ponašata tudi vidva.
Deva: Ja, že več kot dvajset let v bistvu nimava doma oziroma je to postal ves svet. Okej, imava sicer bazo, stanovanje mojih staršev, a tam imava predvsem shranjeno svojo opremo. Tam preživiva morda tri tedne na leto, ves preostali čas pa potujeva in pojeva.
Miten: Ko ravno nimava koncerta, mantrava sama zase. A to toliko raje počneva na odru, da ima kaj od tega čim več ljudi! Sestavila sva fenomenalen bend – in skupaj ga lahko res »zarokamo« in odpihnemo streho s prizorišča.
Deva: Najina misija je, da ostaneva odprta za boginjo glasbe. To lahko doseževa predvsem tako, da ostaneva zvesta sama sebi – kot glasbenika, kot učitelja in kot partnerja. Morda se bo komu zdelo čudno, ampak ta cilj najučinkoviteje doseževa, če se ne trudiva doseči ničesar. Če samo utišava svoj um in se odpreva svetim energijam. Sebi v resnici pripisujeva zelo malo zaslug za najin uspeh pri poslušalcih. Vse, kar morava storiti, je, da se prikaževa in mantrava. Vse drugo skozi naju stori bog.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
