Gorke Berden se zagotovo spomnite iz serije Da, dragi, da, draga!, še bolj pa vam je nedvomno ostala v spominu po plesnih nastopih v oddaji Zvezde plešejo.
V teh dneh jo že lahko ujamete tudi v drugi sezoni serije Truplo na programu Voyo. Z Gorko, ki je v vsakem pogledu modna navdušenka in se rada udeležuje modnih dogodkov, kot je na primer Ljubljanski teden mode, sva pokramljali prav o modi. O njenih najljubših oblikovalcih, o vintage oblačilih, ki jih obožuje, in o tem, kako se je v letih, ki jih je preživela v tujini, oblikoval njen modni slog.
Za začetek ne morem prezreti vašega zanimivega imena. Od kod izhaja in kaj pomeni?
Pravilno se ime naglasi na ozki O, torej sem Gôrka. Meni je ljubše Gorka, ampak vedno pustim, da ga ljudje izgovarjajo, kot sami hočejo. Moram priznati, da mi že od majhnih nog Gôrka zveni nekako prisiljeno, čeprav je to pravilna izgovarjava. Ozki o se mi zdi nekako nenaraven, ne vem, zakaj. Sicer sta bila oče in mama tista, ki sta me vedno klicala tako, kot je pravilno. Zelo redki ljudje, po navadi starejši, pa že od začetka vedo, kako pravilno naglasiti ime, tako da me potem že avtomatično kličejo Gorká. V resnici potem niti ne popravljam ljudi in mi je vseeno. Ime pomeni topla, prijetno gorká, prijetno topla, pri naših sosedih pa to pomeni grenka, tako da je to pravzaprav staroslovensko. Moja sestra je pa Čila, kot »čila in zdrava«, tako da sva Gorká in Čila.
Kako pa je bilo z vašim imenom v tujini, kjer ste preživeli precej let? So imeli tujci težave pri izgovarjavi?
Sploh ne, saj jim je bilo moje ime lahko izgovorljivo in blizu. Sicer so vedeli, da sem Slovenka, in so me velikokrat spraševali, ali je to zelo nenavadno ime za Slovenijo in ali je posebno. Sicer pa niso imeli nobenih posebnih težav z izgovarjavo. Priimek Berden pa tako ali tako zveni bolj francosko. Pravzaprav obstaja tudi teorija – Berdeni so namreč iz Prekmurja in tam se je s svojimi četami ustavljal tudi Napoleon, ki naj bi se tam okoli veselo zabaval ... (smeh)
Bi bilo vaše življenje kaj drugačno, če bi odraščali v Sloveniji?
Prepričana sem, da bi bilo. Verjetno ne bi imela tega širšega pogleda na vse, ki ga imam. Ne bi imela te strpnosti in odprtosti, ki mi jo je dala tujina. Ne da se hvalim, vendar imam sama sebe za zelo širokogledo osebo. Skoraj nič me ne preseneti, zelo veliko stvari sprejemam. Mislim, da je to ena izmed stvari, ki mi jo je dala tujina, namreč sprejemati drugačnost. Med drugim tudi sposobnost prilagajanja, za katero ne vem, ali bi jo imela, če bi ves čas živela tukaj, v tem kokonu. Tako pa sem zelo prilagodljiva, kamor koli me postaviš, se dokaj hitro počutim zelo domače oziroma se vsaj poskušam nekako prilagoditi in poiskati dobro v kateremkoli ambientu. Ne smem pa pozabiti tudi na znanje tujih jezikov, ki sem se jih v tamkajšnjem okolju hitro naučila.
Kakšne so prednosti in kakšne slabosti življenja v tujini?
Na splošno me je absolutno najbolj navdušil ta »talilni lonec«. Različne narodnosti, različne kulture, različni jeziki, občutek večjih možnosti… Ravno kultura je ta, ki me močno pritegne. Francozi so v njej zelo močni, prav tako v, literaturi in umetnosti. Vse to mi je dala tujina. Slaba stvar tega pa je zagotovo to, da zapustiš svoj dom. Vseeno sem v Sloveniji doma in zelo močno čutim, da pripadam sem. Zapustiti dom v najobčutljivejših letih, v katerih sem bila, je resnično težko, saj pogrešaš vse, kar ti je domače in blizu. Po drugi strani pa je tujina veličina.
Vam je bilo težko ali ste se hitro vklopili v novo okolje?
Na začetku mi je bilo zelo težko, sem se pa kar hitro začela zavedati, kakšno srečo imam. Ko smo se preselili na Portugalsko, je bila ta še zelo pristna. To je bilo malo zatem, ko so bili sprejeti v EU, in so bili še precej tradicionalni in samosvoji, kar se je kasneje seveda spremenilo. Ta pristnost Portugalske me je spominjala na romantizem prejšnjega stoletja. Portugalci so že sami po sebi zelo topli in prisrčni, kar je bilo zelo dobrodošlo. Vseeno pa mi je bilo kakšnega pol leta po selitvi zelo težko. Stara sem bila petnajst let in sem preprosto pogrešala dom, prijatelje in očeta.
Ko ste se torej leta 2010 vrnili v Slovenijo, ste prišli v čisto drugo državo. Ste se počutili kot tujka?
Pravzaprav ne, saj sem se vmes vračala v Slovenijo, vsaj od dva- do trikrat na leto, tako da to niti ni bil velik šok, saj sem ves čas spremljala, kaj se dogaja. Spomnim pa se, da sem imela leta 2010, ko sem se dokončno vrnila, občutek, kot da sem turistka v svojem mestu, vendar mi je bilo to všeč. Po eni strani sem se vrnila domov, po drugi strani pa sem vse odkrivala na novo. Na splošno mi je všeč ta občutek, da si turist v lastnem mestu. Ko odkriješ kotičke, kjer še nisi bil, se počutiš, kot da nisi v Ljubljani. Lahko rečem, da mi je bilo to odkrivanje mesta na novo zelo zabavno.
Po vsem tem bi rekla, da ste čisto mestno dekle – ali pa se motim?
Moram priznati, da se zdaj, ko sem starejša, čedalje bolj zavedam pomembnosti narave, zelenja in gora. Zelo rada grem v naravo na kakšen izlet. Sicer pa življenje tam ni zame, resnično je kar grozno, kako zelo sem navezana na mesto. Sicer ne vem, morda se to čez nekaj let spremeni in bom nenehno želela biti v naravi. Smešno se mi zdi, da nekateri ljudje pravijo, da jih mesto, ko pridejo v Ljubljano, tako utrudi, in se morajo vrniti na svoje podeželje. (smeh) Zanimivo se mi zdi, da sem se v letih vračanja iz Pariza v Ljubljano počutila, kot da prihajam v domačo vas. Če Ljubljano primerjamo s Parizom ali Londonom, je tukaj resnično skoraj kot na podeželju. Tukaj se zdi, kot da imamo vsi več časa, vse je zelo blizu in živimo dokaj sproščeno v majhni zeleni Ljubljani. (smeh) Vedno mi je neverjetno, ko nekateri ljudje rečejo, da se jim zdi Ljubljana tako velemesto.
Če bi zdaj morali zapustiti Slovenijo, kam bi šli živet?
Zelo zanimivo vprašanje. Po mojem bi si izbrala Madrid. Nazadnje sem bila tam pred dvema letoma in me je mesto ponovno zelo navdušilo. Ko pridem v neko mesto, po dnevu, dveh že bolj ali manj vem, ali mi ustreza ali ne. In Madrid mi energijsko zelo ustreza. Všeč mi je njihov način življenja, da se vse začne dogajati pozno zvečer; tudi večerjo imajo pozno zvečer, ven hodijo pozno itd. To je čisto po mojem okusu, saj sem tudi sama nočna ptica. Madrid preprosto ima tisto nekaj in je tudi zelo lepo mesto. Španci so odprti ljudje, topli, dobrosrčni. Všeč mi je sama kultura – dogajanje v mestu, ulično življenje je močno, imajo dobre restavracije in odlično hrano. Potem ko sem nekaj časa preživela v Madridu, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da bi se morala kar preseliti tja. Mesto me je resnično zelo navdušilo. Čeprav si v tem trenutku v resnici ne želim nikamor, ker se v Ljubljani počutim super. Tudi moj fant je zdaj tukaj z mano, tako da res ne čutim potrebe, da bi šla kam drugam.
Kaj pa Pariz, tam ste tudi preživeli veliko let? Vas je navdušil tudi z vidika ene največjih modnih prestolnic?
Zagotovo. Sama velikokrat pravim, da ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi ostala v Sloveniji, v katero modno smer bi šla. Ampak zanimivo je, da sem, ko smo se preselili v Strasbourg in sem bila stara 17 let, že takrat začutila ta francoski stil, kot bi bil moj. Se pravi ta stil »manj je več« in tisti francoski »je ne sais quoi«, ki mi je zelo ustrezal že od samega začetka. Moja ljubezen do mode se je z odhodom v Pariz samo še stopnjevala, saj si tam ves čas obdan z modo in umetnostjo in začneš dihati s tem, še zlasti če si že po naravi malo nagnjen k temu. Ne morem reči, da me moda zaradi Pariza zdaj zanima bolj, kot bi me sicer. Spomnim se, da sem modo oboževala, še preden smo odšli v tujino. Uživala sem v listanju maminih revij Vogue in Elle in tudi sicer me je mama že od začetka vodila v ta svet in sem bila nagnjena k temu. V Parizu pa se je ta ljubezen samo še okrepila, saj te na vsakem koraku mamijo prelepe izložbe. (smeh)
Pa se je težko upreti vsem tem skušnjavam, lepim izložbam in oblekam v njih?
Težko, zelo težko. Na moji bančni kartici je bil vedno minus, saj sem našla sto in en razlog, zakaj neko stvar resnično potrebujem. Nekaj pomeriš in potem seveda kupiš, o posledicah pa v tistem trenutku ne razmišljaš. To so te nenehne skušnjave in je treba res hoditi naokoli z zaprtimi očmi, se obrniti stran in nič kupovati. Noro, ampak res noro, tega se nikoli ne naveličaš. Neprenehoma nove sezone in nekaj novega. Kljub vsemu pa obžalujem, da je to nekaj, česar v Ljubljani primanjkuje, da ni tako velike izbire. Ali bolje rečeno, prave izbire zame. Po eni strani je to dobro, saj ni velikih skušnjav, po drugi strani pa me Pariz estetsko hrani. Že če se samo usedeš nekam na ulici in spiješ kavo, lahko medtem opazuješ ženske, ki so urejene in lepo oblečene, in dobiš novo inspiracijo. Sama imam noro rada vintage slog. Rada brskam po takih trgovinah in najdem kakšen kos, podoben tistemu dizajnerskemu, ki si ga sicer ne bi mogla privoščiti.
Če ne bi bilo omejitev, s kosi katerega oblikovalca bi napolnili svojo garderobno omaro?
Zdaj ste me pa dobili! (smeh) Sploh ne vem, kje bi začela. Verjetno bi najprej v omaro dala Isabel Marant. Potem zagotovo kakšen kos Yvesa Saint-Laurenta, oba, stare in nove kolekcije … Potem pa še Attiko! Celo omaro bi imela samo Attika! Za večerne izhode v Madridu. (smeh) Zraven pa veliko vintage kosov. To bi bila zame popolna garderoba. Attiko, Saint-Laurent, Isabel Marant in veliko posebnih vintage kosov. S tem bi bila popolnoma zadovoljna.
Kako pa bi sicer opisali svoj stil?
Absolutno »manj je več«. Čeprav je morda nekoliko smešno, ker imam zelo močan »srakarski sindrom«. Zelo rada imam namreč vse, kar se blešči, še posebej za zvečer, kar je popolno nasprotje tistemu »manj je več«. Sicer pa se velikokrat oblečem po občutku. Oblačenje je zame nekaj organskega. Zanimivo je, da imam v omari »vse živo«, se mi zdi zelo pomembno, da je na koncu silhueta še vedno izčiščena. Nisem tako zelo navdušena nad vzorci, še manj nad njihovim kombiniranjem, ker je to zame posebna umetnost. Če že nosim vzorec, mora biti vse ostalo zelo nevtralno. Moj stil je deloma eklektičen, rada imam barve in kakšne posebne detajle, na primer poudarjena ramena, ampak na koncu mora biti vse skupaj izčiščeno.
Nimate tega francoskega stila?
Francozinje imajo, v smislu oblačenja, absolutno »najvarnejši« stil. Nosijo zelo osnovne stvari in ne marajo barv. Ta neki francoski šik je resnično njihov. To ni samo sloves, ki ga imajo, take so v resnici. Včasih, ko sem hodila iz Pariza na obisk k sestri v London, sem resnično opazila to razliko. Londončanke se v resnici oblačijo veliko bolj drzno in barvito od Parižank. Meni je ta francoski stil recimo zelo blizu pozimi, ko bi lahko bila ves čas v črni ali temno modri barvi s kakšnimi zlatimi ali rdečimi detajli, črtami, pikami, in podobnim. To mi je zelo domače, ker me spominja na Francijo. Ampak to res pride v poštev samo pozimi, ko se samodejno nagibam k temnejšim barvam. Čeprav se mi zdi, da to velja bolj ali manj za vse.
Za katere kose zapravite največ denarja?
Absolutno za čevlje. Čeprav sem zadnje čase zelo pridna, saj si jih kupujem čedalje bolj poredko, ampak zato bolj kvalitetne. Mislim, da sem si nazadnje kupila čevlje oziroma škornje pozimi, in sem prav ponosna nase, da nasploh kupujem čedalje manj. Ko sem bila v Parizu, sem veliko kupovala, zdaj pa ne več, saj imam ogromno stvari in sem vesela, da jih nosim sezono za sezono. Zdaj ko sem starejša, zelo pazim, kaj kupim, predvsem pa stvari nočem nalagati doma. Če je to nekaj, kar mi res noro pristaja, česar res nimam, potem kupim. Nočem več brezglavo kupovati. Moje mnenje je, da imamo vsi vsega preveč. Tudi fant mi velikokrat reče, koliko imaš tega! Zdi se mi, da je namesto trendovskih stvari pomembneje kupovati nekaj, kar lahko imaš dalj časa in kar je kakovostno. Nekaj, kar lahko oblečem tudi izven sezone in lahko rečem, da spet nosim. Seveda je včasih treba tudi kaj dokupiti, ampak kot sem že rekla, me morajo stvari resnično prepričati in presenetiti. Starejša ko sem, težja stranka postajam in bolj sem izbirčna. (smeh) Ko nekaj pomerim, ne kupim, če resnično nisem popolnoma prepričana, da to res potrebujem. Če se v nečem ne počutim zelo dobro, potem ne kupim. Včasih je bilo tako, da sem kar kupila, češ, mogoče mi pa še pride kaj prav. Potem pa sem to oblekla samo enkrat ali dvakrat. Hvala bogu sem zdaj preudarnejša.
Kateri kos je v vaši omari najdlje in ga še vedno nosite?
Mislim, da je to vintage krznen plašč, ki sem si ga kupila prvo leto pozimi, ko sem bila v Parizu in ga še zdaj nosim vsako zimo. Drugače pa moram reči, da je moja mama ohranila veliko lepih in kakovostnih stvari, ki sem jih podedovala od nje. Ogromno svilenih srajc, usnjenih torbic, pasov iz kvalitetnega usnja, in tako dalje. To so stvari, ki mi jih je podarila in so resnično posebne. Ne samo zato, ker so mamine, temveč tudi zato, ker so res kakovostni kosi, na primer oblačila jugoslovanskih blagovnih znamk Mirjana Marić, Yugoexport, Mura ... Včasih si katero od teh oblačil preuredim po svoje. In teh kosov res ne bi dala stran, ker so še vedno resnično lepi in obenem tudi kakovostni. Drugače pa imam veliko predvsem kosov kupljenih v Parizu, kakšen lep plašč ali jakno znamke Isabel Marant, ki jo imam že leta in je večna.
Česa pa danes ne bi več oblekli?
Zelo težko rečem, saj se današnja moda tako hitro spreminja. Pa tudi zato, ker sem se velikokrat zagovorila, da ne bom več nosila kakšne stvari, in potem se ta moda spet vrne. Verjetno nikoli več ne bi nosila bluzic z napihnjenimi rokavi in zavezane pod prsmi v tako imenovanem »kmečkem« stilu, ki bodo sigurno enkrat spet v modi. Prav strašljivo je, kako hitro se moda vrača. (smeh) Včasih, ko pogledam stare fotografije, sem kar presenečena. Spomnim se tudi pankovskega obdobja, ko sem bila zelo mlada. Bulerjev z rdečimi vezalkami in strganih kavbojk – tudi tega ne bi več nosila. In vročih hlačk, ki sem jih v mladosti oboževala, zdaj pa mislim, da to ni več letom primerno.
Ste bili v mladosti pankerica?
Ja, in to čisto prava! Po eni strani je bila poza, ker so bila to tista leta, ko si moral nečemu pripadati. Bil si bodisi skejter bodisi »šmeker« ali panker. In v moji družbi so bili pankerji. Sicer ni dolgo trajalo, saj sem kmalu zatem odšla v tujino – tako je bilo v 8. razredu osnovne šole tukaj v Sloveniji in v prvim letniku srednje v tujini. Ko sem prišla v Lizbono na francoski licej, sem bila še prava pankerica, in spomnim se, da sem bila prava atrakcija. Tam je bilo vse bolj fino, jaz pa strgana in v bulerjih. (smeh) Vendar sem se zelo hitro umirila in padla pod vpliv francoske mode. Ja, okolje te deloma vsekakor oblikuje.
Ali vam premišljevanje o tem, kaj boste oblekli, vzame veliko časa?
Ne, sploh ne. Za vnaprej si nič več ne pripravljam. Menim, da obleka izraža tvoje počutje, kaj bi tisti dan želel biti, kaj bi želel sporočati. Da se zjutraj oblečeš po počutju, se mi zdi zdaj nekaj naravnega. Ni več tistih časov, ko sem si v gimnaziji en dan prej pripravila, kaj bom nosila naslednji dan. Pravzaprav imam že v glavi toliko nekih kombinacij, za katere že avtomatsko vem, kako funkcionirajo. Pozimi se mi zdi najpomembnejše, da dam nase dobre kavbojke in mehek pulover, da mi je čim bolj udobno. Kadar imam kakšno fotografiranje, se seveda potrudim in lepše uredim, drugače pa mora biti vse čim bolj enostavno. Zato pa več časa posvečam stajlingom za večerne izhode ali posebne priložnosti. Takrat se pa zgodi, da se tudi trikrat preoblečem, vendar si vzamem čas in res dobro premislim o vseh detajlih, od uhanov do torbice. Drugače pa res ne načrtujem vnaprej.
Kateri nasvet vam je v življenju najbolj prav prišel?
Nehaj zamujati! To je stvar, za katero se res zavestno vedno znova trudim. Resnično. Vse življenje že zamujam in marsikdo mi je že to očital. Zavedam se, da gre pri tem za spoštovanje do človeka, ki te čaka. Ura se določi zato, da si točen. Pri meni pa petminutna zamuda pomeni, da sem točna, deset minut pa, da sem malo zamudila. (smeh) To je kritika, ki jo v življenju velikokrat slišim in si jo vzamem k srcu. Za to, da nekam pridem točno, se moram res potruditi.
Ampak danes ste bili zelo točni.
Res je. (smeh) Kar se tiče profesionalnih zadev, se resnično potrudim. Prav tako se potrudim za kakšna snemanja, kjer te resnično čaka cela ekipa vseh drugih sodelavcev, in če zamujaš, je to res grozno! Zamujanja si še vedno zelo velikokrat dovolim z domačimi, kar seveda tudi ni lepo. Tudi pri tem jih velikokrat slišim in si sama pri sebi rečem, da tudi pri domačih ni nič drugače. Ko te nekdo čaka, te čaka, ni pomembno, kdo je. To je recimo eden izmed nasvetov, za katere se res trudim, da bi jih vpeljala v svoje življenje. Všeč mi je tudi nasvet, da nikoli ne moreš govoriti v imenu druge osebe. Velikokrat se ti lahko zgodi, da rečeš nekaj, kot da to druga oseba tako misli, kar ni prav, tako da se tudi od tega odvajam. Učim se, da govorim samo o sebi in zase, o svojih občutkih, ne pa namesto drugih. Všeč so mi tudi konstruktivne kritike dela. Če je kritika upravičena, se potrudim popraviti napako, če pa ni, se od tega samo odmaknem.
