Ob srečanju se najprej rokujeva, ponudi mi skodelico kave, ki jo je skuhala žena Brigita, ponosno mi razkaže steklenice svojega cvička, poprime za svinčnik in mi nekaj lepega napiše v novinarski blok. Tudi brije se sam. Spominjam se, kako sem ga pred leti videla igrati šah, in prav brez težav je poprijel za majhne figure in jih premikal po šahovnici. Neverjetno!
»Čutim vse živce, kot da bi imel pol zaprte pesti,« pove 68-letni Franc, ki je zelo prijazen in humoren možakar, vsestransko dejaven, zaradi česar je letos ob šentjernejskem občinskem prazniku prejel županovo priznanje. A najprej se v pogovoru dotakneva njegove nesreče iz otroštva.
BOMBA S PODSTREŠJA
Zgodilo se je v otroštvu, doma, na kmetiji v vasi Drama pri Šentjerneju, kjer je bil najstarejši od treh otrok. Kot petošolec, star deset let, je radovedno brskal po podstrešju. Našel je bombo iz druge svetovne vojne, italijansko plašilko, zavezano z žico, ki so jo pred leti tam pustili italijanski vojaki, ko so prespali. »Nisem vedel, kaj je to. Stvar se mi je zdela zanimiva in sem jo odprl, takrat pa je eksplodirala in me močno poškodovala,« se spominja Franc. Bil je hudo ranjen, izgubil je obe roki v zapestju, imel poškodovan tudi obraz, in dolgo so se bali, kaj bo z očmi. Telefonov takrat ni bilo pri vsaki hiši in sosed je na motorju odbrzel do bližnje policije, da so poklicali reševalce. Franc je bil nekaj časa v novomeški in ljubljanski bolnišnici, a po treh tednih je že sedel v šolskih klopeh – brez rok.
»Na začetku je bilo hudo. Bilo me je sram, roki sem skrival v žepih, da se ne bi videlo,« pove Franc. Kmalu je odšel v Dom invalidne mladine v Kamnik, kjer je dokončal osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. »Tam sem videl vse mogoče invalide in tako sem lažje sprejel svojo hendikepiranost,« odkrito pove sogovornik.
IZKUŠNJA IZ AMERIKE
Ko je bil star petnajst let, je Franc po srečnem naključju – s pomočjo Jožeta Žuglja iz Klanca pri Vinici – odšel v Ameriko in tam dokončal gimnazijo, celo z odliko, po kratkem času v domovini pa se je vrnil in končal še študij ekonomije. Pri 24 letih ga je domotožje leta 1975 privedlo v Slovenijo, v Šentjernej, kjer se je zaposlil v tedanji Iskri, kjer je služboval trideset let. Kot stoodstotni civilni invalid vojne se je pri 54 letih upokojil.
Z ženo Brigito sta si ustvarila lep dom sredi Šentjerneja in družino – imata tri otroke. A Franc je kljub vsem obveznostim vedno našel čas za številne dejavnosti.
ŠAH, VINO, KOLINE …
Njegov priljubljeni šport je tudi šah. V pokoju je tudi vnet vinogradnik, član kar treh vinogradniških društev: iz Šentjerneja, Kostanjevice na Krki in Podbočja. V različnih vinskih goricah ima posajenih dva tisoč trt, v glavnem za cviček, pridela pa tudi modro frankinjo. To delo ga res veseli, poleg žene mu pomagajo družina in prijatelji.
A k dobri kapljici gre tudi dobra hrana. Franc že osem let predseduje Društvu Domače koline Kostanjevica na Krki, ki združuje več kot sto članov. Zelo so dejavni in Franc pove, da je njihova naloga ozaveščanje ljudi o kolinah, ki so bile včasih pomemben družinski praznik, pa o starih jedeh in načinu pridelave hrane.
»To je pomembno tudi za naš turizem – kaj naj turistu ponudimo na Dolenjskem, če ne cvička in domačega narezka?!« se sprašuje.