»V Siriji sem bil precej premožen človek,« o bivanju v svoji domovini v slovenščini pripoveduje Ahmad. Ker je želel nekaj ustvariti, je delal dan in noč. Imel je več služb hkrati. Najprej je delal kot avtoklepar in avtomehanik. »Privarčeval sem veliko denarja. Nato sem odprl salon in trgovino, kupil hišo in stanovanje,« govori Ahmad. Nekdanji trgovec pripoveduje, kako so k njemu v trgovino prihajali revni ljudje in ga prosili za hrano, on pa jim je vedno ustregel. »Nekega dne sem sedel v trgovini in razmišljal: 'Imam vse, ničesar več ne potrebujem.' Potem pa je prišla vojna.« Ahmad je ostal brez trgovine, brez salona in brez službe. A na revne ljudi ni pozabil, ne takrat, ko je imel, ne zdaj, ko je eden od njih ter poskuša preživeti s pomočjo svojih brivskih veščin in delovnih navad.
Ne dobi delovnega dovoljenja
Ahmad pravi, da potrebuje službo, da bi lahko živel normalno. »Potrebujem službo, da bi lahko živel normalno, in rad bi delal, a ne dobim delovnega dovoljenja,« izpostavi problem, ki ga poleg zdravja najbolj obremenjuje. Toda 48-letnik ne išče izgovorov. »Ne čakam na pomoč države. Ker lahko delam, ne želim ležati v postelji, jokati za pomoč in čakati odrešitelja. Ne, raje delam vsak dan, brez izjeme,« je odločen. V svoji odprti brivnici, ki jo je preprosto poimenoval Ahmadova brivnica in česalnica, ureja brade in pričeske vsem ljudem, tako beguncem kot domačinom. »Moja dlan je bela, ne tiščim je v žepu,« pravi. Brivec in česalec je na svojem delovnem mestu vsak dan od 8.30 do 18. ure. »Če ljudje pridejo, sedim tukaj. Če jih ni, sedim tukaj.«
ČAKA NA OBRAVNAVO
Ahmad Šami čaka na obravnavo prošnje o mednarodni zaščiti. S tem bi med drugim dobil pravico do združitve s svojo družino iz Sirije. Šamijeva družina je namreč razklana na štiri države: Slovenijo, Nemčijo, Turčijo in Sirijo.
Obisk inšpektorjev
Ker Ahmadove prošnje za delovno dovoljenje država še ni začela obravnavati, Ahmad svoje usluge nudi prostovoljno. »V Rog je že prišla finančna inšpekcija, ker je Ahmada nekdo prijavil. Vendar ne gre za sporno dejavnost, saj Ahmad striže dobrodelno,« pojasni Miha Blažič - N'toko. K Ahmadu često prihajajo tudi drugi begunci, ki so, kot pravi, brez prebite pare, saj na mesec prejmejo 18 evrov. »Seveda jih ostrižem brezplačno, čeprav tudi jaz potrebujem denar.« Iz njegovega dnevnega rituala je mogoče razbrati, da je delaven, trmast in discipliniran človek. »Moraš biti vztrajen tudi, ko se boriš z goro. Če imaš kladivo in hodiš vsak dan udarjat v ta hrib, boš na koncu izkopal predor.« Ahmad Šami še vedno upa, da bo dobil delovno dovoljenje in ugledal luč na koncu izkopanega tunela. Tam nekje je njegova domovina Sirija, kamor se želi vrniti po koncu vojne.
