Zato so se na Inštitutu za trajnostni razvoj odločili, da slovenske občine povabijo k iniciativi Mesto brez pesticidov. Prva (in doslej edina) se je odzvala Ljubljana. S čim torej zdaj zatirajo plevel in škodljivce v prestolnici in kaj medtem počnejo druga mesta?
Resnici na ljubo so se na Inštitutu za trajnostni razvoj (ITR) s pobudo za pridružitev mestom brez pesticidov (mednarodna kampanja PAN – Pesticide Action Network, katere člani so) obrnili le na župana Ljubljane in Maribora, prvi se je odzval, drugi ne.
»Na MOL-u so pregledali, kje še uporabljajo pesticide, ter ugotovili, da v parkih, na zelenicah ipd. tako ali tako ne več, jih pa še ob cestah in pločnikih. Zato so nabavili poseben stroj za termično-vodno odstranjevanje, ki se, kot kaže, dobro obnese. Dovoljen je tudi v ekološkem kmetijstvu, uporabljajo ga zlasti v Veliki Britaniji,« pojasnjuje Anamarija Slabe, direktorica. Na mestni občini Ljubljana dodajajo, da so že pred leti začeli zmanjševati uporabo škodljivih pripravkov. »Herbicida z aktivno snovjo glifosat ne uporabljamo več, saj smo se preusmerili v do okolja prijaznejše metode zatiranja plevela. Tudi v gozdovih v mestni lasti ne uporabljamo kemičnih pesticidov, na mestnih zemljiščih, ki jih urejamo in oddajamo za vrtičkarstvo, pa dovoljujemo le uporabo snovi, ki se uporabljajo v ekološkem kmetijstvu,« razložijo in dodajo, da na čisto vsakega, ki se kljub njihovi pobudi odloči uporabljati pesticide, žal ne morejo vplivati. »Uporaba fitofarmacevtskih sredstev je določena s predpisi države, prav tako nadzor nad njihovo uporabo in kaznovanje. Slednje pa ni v naši pristojnosti.«
Maribor lani v vrhu po uporabi pesticidov
Medtem ko naše glavno mesto zdaj velja za prvo brez pesticidov (vsaj na javnih površinah), je bila v Mariboru za to očitno potrebna nova državna uredba. Samo lani so na občinskih površinah porabili 300 litrov glifosata (na cestah, pločnikih in kolesarskih stezah, avtobusnih postajališčih, parkiriščih, križiščih). S takšno enormno količino so se uvrstili v sam vrh po uporabi pesticidov med slovenskimi občinami. Spomnimo, Svetovna zdravstvena organizacija je pred tremi leti objavila, da je glifosat med verjetnimi povzročitelji raka pri ljudeh. Znanstveniki so odkrili njegove sledi v urinu pri skoraj polovici testiranih ljudi iz 18 evropskih držav.
Tudi Anton Komat je že večkrat opozoril, da glifosat povzroči pravo razdejanje v črevesni flori, ki je temelj človekovega imunskega sistema. Ne samo da je karcinogen, je tudi hud hormonski motilec. Zakaj se torej ob vseh teh opozorilih občina Maribor ni odločila za pobudo Mesto brez pesticidov? Žal nismo dobili odgovora, so nam pa sporočili, da se je stanje letos pri njih obrnilo na bolje.
»Letos nismo za zatiranje plevela uporabili nobenih herbicidov, saj spoštujemo novo uredbo in smo začeli z mehanskim odstranjevanjem plevela. Smo pa poizkušali z več tehnikami za odstranjevanje, med drugim tudi žganje plevela, a se je pokazalo za zelo neekonomično, počasno in brez dolgotrajnega učinka. Zato smo ga opustili in prešli na mehansko (strojno) odstranjevanje s posebnimi stroji z nameščenimi jeklenimi rotacijskimi metlami in ustreznimi sesalniki za pobiranje odstranjenega plevela. Kjer strojna odstranitev ni možna, jo nadomestimo z ročno odstranitvijo. Pri zaščiti rastlin, ki rastejo na javnih površinah, vedno bolj uporabljamo tudi pripravke na naravni osnovi. Tako pravkar preizkušamo nekaj različnih tovrstnih pripravkov in prvi rezultati so obetavni,« sporočajo iz občine Maribor.
Premalo, da bi lahko bili mirni
In zakaj k pobudi Mesto brez pesticidov niso povabili tudi preostalih mest? Anamarija Slabe: »Ker nimamo časa za vse potrebno, si pač izberemo tisto, kar zmoremo! Ljubljana in Maribor sta največji mesti. In ne gre samo za to, da jih povabiš – če jih zanima, je treba z njimi tudi delati, kot smo z Ljubljano. V kampanji EU proti glifosatu je bil sicer naš inštitut najaktivnejši, zbirali smo podpise pod peticijo za prepoved, pisali dopise na MKGP, če ne, še tega ne bi bilo. Imate pa prav, treba bi bilo več! Mi se niti na deset odstotkov vsega z našega področja ne moremo odzvati, pa bi želeli. Za to bi nas moralo biti desetkrat več. Ve se pa, zakaj nas ni.«
Prav ITR-ju se lahko zahvalimo, da so na ministrstvu za kmetijstvo, gospodarstvo in prostor sprejeli kar dva pravilnika za trajnostno in zmanjšano rabo fitofarmacevtskih sredstev. Z enim so omejili uporabo herbicidov na javnih površinah, z drugim pa določili nove pogoje za opravljanje prometa s fitofarmacevtskimi sredstvi. A kljub pravilniku, ki do leta 2021 omogoča prehodno obdobje, na ITR opozarjajo: »Sistem nadzora nad preostankom pesticidov v hrani je pri nas prešibek, kontrol je veliko premalo in predstavljeni rezultati so veliko premalo natančni (kdo, kje, kdaj), da bi potrošniki lahko bili mirni. Velika težava je tudi, da se zakonodaja ne ukvarja s 'pesticidnimi koktajli', ko so v istem živilu prisotni ostanki več pesticidov. Tudi če vsak posamezni pesticid ne presega meje, ki je, mimogrede, politični kompromis in ne strokovno utemeljena, je skupni učinek lahko bistveno bolj škodljiv, saj se učinki lahko ne le seštevajo, ampak tudi okrepijo,« opozarjajo.
Ni varnih meja
»Vedeti moramo, da so pesticidi strupi za živa bitja. Pri ljudeh lahko povzročijo akutno zastrupitev z različnimi posledicami: težave z dihanjem, alergije, slabost, glavobol, izguba zavesti in tudi smrt. Manjše količine pa povzročajo počasno zastrupljanje, saj se kopičijo v telesu, zlasti v maščobnih tkivih. Posledice počasnega zastrupljanja ob dolgotrajni izpostavljenosti manjšim količinam pesticidov so razvoj parkinsonove bolezni, astme, depresije in anksioznosti ter raka, vključno z levkemijo in ne-hodgkinovim limfomom, pa tudi z zmanjšano pozornostjo in hiperaktivnostjo. Temu smo izpostavljeni vsi, še zlasti pa uporabniki pesticidov (kmetje, vrtičkarji),« pojasnjuje Slabetova in omeni še hormonske motilce: »Že nekaj časa vemo, da tudi izjemno majhne količine določenih kemikalij, tudi mnogih pesticidov, motijo delovanje hormonov oziroma žlez. Endokrini motilci 'zmešajo' njihovo delovanje, kar se lahko izrazi kot zmanjšanje kakovosti spermijev pa vse do raka na modih in prostati, prezgodnje pubertete, raka dojk, zmanjšane plodnosti, sladkorne bolezni in debelosti, nevroloških motenj – zlasti v razvoju možganov, premočnega ali prešibkega delovanja ščitnice ter tumorjev na ščitnici. Zato za mnoge pesticide sploh ni 'varnih meja', ki naj bi jih zagotavljale zakonsko predpisane mejne vrednosti. Še bolj problematično je, da učinki kombinacij več različnih kemikalij (ne le pesticidov), ki smo jim izpostavljeni vsak dan, sploh niso znani in da ni zakonske meje zanje.«
A kot vidimo zadnja leta, za zastrupljenost s pesticidi in posledice ne gre kriviti samo države. Kljub vedno večji ozaveščenosti v svoji okolici namreč še vedno srečujemo tiste, ki se na opozorila požvižgajo in pesticide veselo uporabljajo naprej. Če se jih ne da dobiti v prodaji, pa ponje zavijejo na ilegalni trg. Rešitev? Ozaveščanje najmlajših, da končno spremenimo škodljivo miselnost.« Eden od ciljev njihovega programa Šolski ekovrtovi je ravno ta, da povečajo ozaveščenost v vrtcih in šolah o pridelovanju hrane tudi brez pesticidov. »Otroci in mladi so najranljivejša skupina, saj se še razvijajo in pesticidi jim lahko povzročijo največ škode. Od leta 2011 smo ekološke vrtove pomagali ustvariti že na več kot 400 vrtcih in šolah,« so ponosni na svoj dosežek. Morda bo ravno zaradi takšne zavzetosti svet z odraščanjem te generacije postal prijaznejši in manj nevaren.
Kaj pa druge slovenske občine?
Iz Kranja so nam zagotovili, da letos še niso uporabili kemičnih zatiralcev plevela, da so z leti zmanjšali škropljenje na najmanjšo možno mero, na cvetličnih gredah pa ne morejo uničiti trajnih vrst plevela samo s prijaznimi metodami, to je z ročnim odstranjevanjem. Lani so tako porabili 2,3 litra kemičnih zatiralcev, in sicer na cvetličnih gredah in pešpoteh. V Ajdovščini zadovoljno ugotavljajo, da je vse več kmetij s sonaravno pridelavo, celo vinogradnikov po biodinamični metodi. Pri opuščanju pesticidov prednjačijo vrtičkarji, zeliščarji, manjši ljubiteljski pridelovalci, občina pa z novim projektom spremljanja okolja in škodljivcev ter s tem zmanjšanja uporabe fitofarmacevtskih sredstev kandidira na evropskem razpisu nove finančne perspektive 2014–2020. Na Ptuju letos namesto glifosata uporabljajo kovinsko krtačo, še lani pa so porabili 20 litrov boom efekta, ki vsebuje glifosat. V Kamniku na nekaterih javnih površinah (otroška igrišča) izključno mehansko in ročno odstranjujejo plevel, tudi na športnih igriščih uporabljajo zelo malo kemičnih sredstev, sicer pa čim večkrat skušajo uporabiti strojno pometanje, vodni curek pod pritiskom, strojno košnjo ali ročno puljenje in okopavanje. Kjer to ne zaleže, občasno uporabijo boom efekt –glifosat v minimalnih količinah v razmerju z vodo, zagotavljajo.
V Črnomlju je že več kot 50 kmetij usmerjenih v ekološko pridelavo, vse več se jih usmerja v integrirano. Torej je tudi pri kmetih občuten premik v ozaveščenosti glede uporabe teh sredstev, so zadovoljni na občini, podatkov o lastni porabi kemičnih sredstev pa niso navedli.
V Krškem skušajo uporabo pesticidov v vinogradih zmanjšati z merilnima postajama, ki merita okoljske dejavnike (temperatura, vlaga ...), in meteorološke podatke nato z matematičnimi modeli spreminjajo v napovedi nevarnosti za razvoj bolezni. Sicer uporabljajo fungicide in insekticide, ki so v RS dovoljeni, zagotavljajo.
V Novi Gorici lani in letos, kot pravijo, niso uporabljali herbicidov za zatiranje plevela na javnih zelenih površinah, so jih pa na nekaterih pokopališčih (delno). Samorasli plevel ob mestnih ulicah kosijo in strgajo ali odstranjujejo s kovinskimi ščetkami na pometalnem stroju.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
