Štiri mame, štirje različni blogi, štiri zgodbe o uspehu. Nina Držaj (Z ljubeznijo, mama), Eva Lozina (Nepopolna mama), Anja Oman (Mamina maza) in Urška Pavčnik (Oopsi).
Prvi koraki
Omanova se je za pisanje bloga odločila, ko je postala mama. »Čutila sem veliko pomanjkanje informacij na spletu v zvezi z vzgojo dojenčka in tudi s spopadanjem s čustvi, ki te preplavljajo, ko postaneš starš. Na tujih straneh so si mamice že izmenjavale izkušnje in si pomagale, pri nas pa tega še ni bilo. Začela sem bolj kot neki mamičin portal s koristnimi informacijami, ki se je zelo hitro prijel in postal zelo bran. Zapisi so postali vse bolj osebni, obenem se je v Sloveniji začela bolj razvijati blog scena in tudi Mamina maza je iz portala postajala vse bolj blogovska.« Za Pavčnikovo je bilo, kot je pojasnil njen partner Joni Sotošek, bloganje precej spontano – začelo se je z deljenjem kulinaričnih podvigov: »Začetki so bili preprosti, saj kljub temu, da sva vedela, da se bova stvari lotila resno, in nekje v skritih kotičkih najinih misli upala na uspeh, takrat nisva pričakovala razcveta, ki ga je Oopsi doživel v naslednjih letih. Iz kulinaričnega bloga je Oopsi počasi in popolnoma organsko prerasel v največji blog v Sloveniji.« Držajeva je priznala, da sprva ni točno vedela, v kaj se spušča: »Izhajala sem iz ljubezni do pisanja in ustvarjanja ter osebnih izkušenj. Vsega sem se učila sproti. Začela sem z objavljanjem različnih predlogov za igro, družinske izlete in aktivnosti z otroki, zelo rada pa sem pisala tudi o tem, kako doživljam materinstvo, ter nadaljevala večinoma v tej smeri, saj so bile takšne objave zelo lepe sprejete.« Tudi Lozinovo je k pisanju spodbudilo materinstvo, saj se ji je, kot je dejala, ko se je znašla med drugimi mamicami, zdelo, »da jih je večina zelo neiskrenih. Kot bi se sramovale tega, da jim ne gre vedno najbolje od rok, da so utrujene in da včasih nimajo pojma, kaj počnejo. Tudi na večini blogov, ki so takrat bili aktualni, je bilo večinoma vse zelo olepšano – popolno. V teh zapisih se preprosto nisem našla in sem se odločila, da bom za zabavo začela pisati svoj blog – Nepopolno mamo.«
Vsi štirje sogovorniki prisegajo na facebook in instagram. Za prvega se zdi, da je v zatonu, drugi je vse bolj prisoten.
24-urni delavnik
Tisti, ki niso v teh vodah, si verjetno ne morejo predstavljati, koliko dela terja vzdrževanje uspešnega bloga. Zato Omanova meni, da je bloganje bolj »24-urni delavnik, saj 'prodajaš' svoje trenutke. Tudi na dopustu, čez vikend, za kosilo, ob večerji, na zmenku s partnerjem ...« Podobnega mnenja je Joni, ki, kot je dejal, ne pozna »profesionalnega ali vsaj polprofesionalnega blogerja, ki bi lahko ob 16. ali 17. uri izklopil 'službo' in živel brez razmišljanja o njej«. Držajevi se primerjava z osemurnim delavnikom ne zdi primerna: »Bloganje je zelo raznoliko, saj si urnik dela oblikuješ sam in se tudi sam odločaš o vsebini objav, frekvenci objav, dejavnosti na družbenih omrežjih ... Prav tako je takšno delo zelo nepredvidljivo, saj sodelovanja s podjetji niso zagotovljena. Pride mesec, ko imaš deset različnih ponudb, in potem kakšen mesec, ko imaš samo eno. Seveda pa, čeprav je ponudb deset, težko sprejmeš vse, saj bi se blog hitro spremenil v oglasni pano, kar pa ni želja ne nas blogerjev in tudi ne bralcev.« Za Lozinovo je vse odvisno od bloga, količine objav, sodelovanj, tem in drugih dejavnikov.
Sodelovanje s sponzorji
Zdaj pa k vidiku, ki ga je v prejšnjem odgovoru načela Držajeva: sodelovanju s sponzorji. Ti, kot je dejala, v večini primerov sami kontaktirajo z blogerjem. »Pred leti so bila ta sodelovanja redka. Zgodilo se je tudi, da si moral izdelek vrniti. Nekatere izdelke si lahko obdržal, torej si se dogovoril za kompenzacijo, za promocijo določenih izdelkov pa si prejel oziroma prejmeš plačilo. Za objavljanje promocijskih objav moraš imeti torej svoj s. p., kar za seboj potegne določene stroške in obveznosti, zato je treba o tej dejavnosti skrbno premisliti. Pri bloganju ne gre samo za preizkušanje izdelkov in promoviranje, kot nekateri mislijo. V zadnjih dveh letih se je med blogerji in podjetji vzpostavilo kar nekaj sodelovanj, ki so primeri dobre prakse in kažejo na to, da so dolgoročna sodelovanja in projekti, ki so dobro vsebinsko zastavljeni, lahko zelo uspešni in neki izdelek ali storitev ciljni skupini uspešno predstavijo ter približajo. Je pa za takšnim projektom veliko truda ter dela in vedno je točno določeno, kaj se od obeh strani pričakuje, zato ima bloger odgovornost do podjetja in bralca, prav tako mora ohraniti svojo avtentičnost in integriteto.« Tudi Omanovo so sponzorji našli sami. Sprva je sprejela vse, a je hitro vzpostavila močna načela, ki se jih še danes drži. Na teden dobi dve do tri ponudbe, izdelke pa obdrži. Ustvarjalca bloga Oopsi sta na začetku podjetja iskala sama, a brez večjega uspeha, saj ta oblika marketinga, kot je dejal Joni, leta 2013/14 praktično še ni obstajala. »Danes je povsem drugače, saj so tržniki in oglaševalci skočili na besedo 'influencer' in povzročili, da je praktično vsak danes lahko 'influencer', čeprav nima popolnoma nobenega dosega, kaj šele vpliva. Tistih res vplivnih, katerih priporočilo določenega izdelka kaj šteje, pa je zelo malo.« Tudi onadva ne vračata izdelkov. Lozinovi sponzorjev ni bilo treba iskati, kot je dejala, je oglaševanje prek blogerjev trenutni trend. »Kolikor se to sliši mikavno, da ti nekdo nekaj podari, da o tem napišeš svoje mnenje, je to zelo hitro lahko past, iz katere se težko izvlečeš, saj ti tvoji bralci lahko zamerijo, če nisi pazljiv pri izbiri, kaj in koga priporočaš. Pri izdelkih je zmeraj tako, da jih obdržim, saj jih želim dobro preizkusiti, preden podam svoje mnenje, večinoma pa so to stvari, ki jih že poznam, sem jih že kupovala in uporabljala.« Ob tem se poraja vprašanje, ali lahko štiri mame od tega živijo. Kot je dejala Omanova, bi danes od bloganja lahko živela, a je raje zaposlena v plesni šoli: »Zato zavrnem večino sodelovanj, se pa razveselim tistih nekaj, ki mi prinesejo dodaten zaslužek. Veliko mi je prinesla tudi skupina Mami blogerke, ki sem jo ustanovila pred letom in pol.« Bloganje je za družino Jonija in Urške osnova preživetja. »Čeprav se ukvarjava še z drugimi projekti, je ravno bloganje tisto, prek česa sva prišla do teh projektov. V bistvu je vse skupaj povezano. Da sva prišla do tega, sva potrebovala od dve do tri leta neutrudnega dela, učenja, finančnega vlaganja in odrekanja.« Za Držajevo je ta dejavnost dodatni vir dohodka – njeno podjetje je v prvi vrsti spletna trgovina, kar ji predstavlja večinski del dohodka. Vsi štirje sogovorniki pa priznavajo, da so dovolj prepoznavni, da jih ljudje prepoznajo na ulici, a da njihova življenja kljub temu ostajajo enaka.
Negativni komentarji
Kaj pa komentarji pod objavami? Omanova se skuša osredotočati na pozitivne in »višji smisel svojega bloganja«, stvaritelja Oopsija neprimerne in žaljive komentarje brišeta, kar običajno naleti na ogorčenje, a vztrajata, da je njun blog »pozitiven kotiček spleta«. Držajeva priznava, da jo negativni komentarji »znajo prizadeti, zato se jim izogibam in jih nerada preberem«. Velikokrat se nanje ne odzove. Lozinova resnih izkušenj z negativnimi komentarji nima. »Obstajajo forumi, obstajajo skupine, kjer se delijo linki do naših blogov in ljudje skriti za prikaznimi slikami marjetic, sončnih zahodov in ljubkih medvedkov stresajo jezo celega sveta po nas blogerjih, a jaz to ne jemljem osebno in si, ko naletim na kaj takega samo mislim o super, spet bo velika branost!« Brez družabnih omrežjih v teh dneh ne gre, vsi štirje sogovorniki prisegajo na facebook in vedno bolj prisotni instagram. Kako pa se je v času od njihovih začetkov spremenilo bloganje? »Zelo. Ko sem začela, še niti nisem vedela, da sem Mami blogerka. Na sceni so prevladovale koristne vsebine, informacije o vzgoji, ustvarjanje, recepti... bolj poglobljeni, daljši prispevki. Bilo nas je največ pet, ki še nismo razmišljale o blogu kot viru zaslužka. Pomembni so nam bili bralci in ne všečki. Danes nas je čez sto, vsebine pa so bolj vsakodnevne, hitrejše, krajše, promocijske. Pomembni so nam všečki in številke na družabnih omrežjih,« je povedala Omanova. Porast na področju mami blogerk opaža tudi Joni, ki meni, »da se je vsa pozitiva preselila na instagram. Instagram je trenutno tisto, kar je bil Facebook 3-4 leta nazaj.« Nasičenost opaža tudi Držajeva, kar pomeni, da posameznik težje najde vsebine po svojem okusu, Lozinovo pa žalosti dejstvo, da se veliko novih blogerjev odloča za kupovanje sledilcev in všečkov, »da bi čimprej prišli do nekih sodelovanj in prepoznavnosti«.
Pri priporočanju o sponzorskih izdelkih je treba biti previden, saj bralci ne pozabijo zlahka. Zato velja imeti trdna načela – in primeren doseg za večji vpliv.
Ambicije
In še za konec … Kam jih bo od tod vodila pot? »Zadnje čase ogromno razmišljam o tem in sem v nekakšni blogerski krizi, hitro te potegne. Številke, sponzorji, 'insta' življenje. V resnici bi se najraje vrnila k bistvu in namesto 'realityja' spet dajala bolj koristne informacije. Dosegla bi rada, da bi ljudje spet bili pripravljeni brati bolj poglobljeno, da bi moje vsebine bile bolj v korist kot samo v zabavo. Rada bi, da bi čisto vsaka mamica na Mamini mazi našla uteho, pomoč in tisto, kar bi v tistem trenutku zares potrebovala. Da ko bi ženska zanosila, bi bila Mamina maza prvi naslov, h kateremu bi se zatekla,« je priznala Omanova. Joni je bil bolj skrivnosten, dejal je, da o tem še ne sme govoriti. Držajeva se bo držala zastavljene smeri, Lozinova pa velikih ambicij nima več. »Materinski blogi so zanimivi, dokler je otrok majhen. Rada se pošalim, da je pri mamah blogerkah vsak nov otrok, selitev, zaroka, poroka pospeševanje prodaje in večanje števila sledilcev. V mojem življenju trenutno ni nobenega od teh dogodkov na vidiku, zato imam občutek, da tudi z blogom ne bom vztrajala še vrsto let.«
