Novice Svet24

Prvič se je to zgodilo leta 2014 v Južni Afriki. Kar je bilo prejšnjim generacijam nepojmljivo, je danes resničnost: naša mala državica se lahko pohvali z dvakratno mladinsko svetovno prvakinjo v šahu.

V trideset ur oddaljeni Montevideo je naša Laura Unuk prispela kot tretja po skupnem ratingu. Pred njo sta bili Rusinja in Kitajka. A mlada Ljubljančanka je na južnoameriška tla stopila z jasnim ciljem. »Najbolj ponosna sem na to,« se smeje, »da sem psihično zdržala!« Po navadi ji po nizu zmag namreč pade samozavest. 

Pred njenim odhodom je bil oče tisti, ki si je edini upal napovedati, da se bo iz Urugvaja vrnila kot šampionka. A uresničitev te smele prerokbe je še bolj od njega slavil dedek, ki je vnučki pri rosnih šestih letih prvi odstrl čudesa starodavne plemenite igre, ki jo sam še vedno vsak dan igra na računalniku.

Potem ko je na prvenstvu naša mladenka nepričakovano klonila že v drugem kolu, se je zbrala in nanizala kar osem zaporednih zmag. Ultimativno lovoriko si je tako zagotovila že pred zadnjim kolom, v katerem je lahko potem uživaško remizirala. V ključnem trenutku ji je do novih kril pomagala pohvala trenerja, ki je drugače ne hvali prav veliko.

Jaka Koren

Zmožnost koncentracije. Za uspeh na najvišji ravni tekmovanja je poleg genija za kombinatoriko seveda ključna tako imenovana šahovska kondicija. Vsak od tekmovalcev si jo pridobiva drugače. Mlada slovenska šampionka stavi na čisto klasiko: trd trening in predvsem reden tek, da ohrani fokus.

Prav zmožnost koncentracije pa je v šahu, tako kot v življenju, najnujnejši pogoj za uspeh. »Ko sedem za šahovnico, pozabim na vse druge stvari,« kleno pokima Laura. Prav to je bilo tisto, kar jo je zmamilo na nenavadno pot šahovske velemojstrice. Ko se zlije s svojimi figurami in njihovo pozicijo na šahovnici, ves zunanji stres izgine in Laura pozabi na vse probleme. Lahko bi rekli, da igralka v teh vročičnih urah postane igra … In takrat se začne dogajati magija.

Nobena partija ni enaka drugi, in prav vsaka je umetnost zase. Tu morda lahko omenimo fascinantni podatek, da je vseh partij, ki jih je mogoče odigrati, mnogo več kot vseh atomov v znanem vesolju.

Zanimiva je razvojna pot, ki jo je Laura prehodila, odkar je pred štirimi leti prvič osvojila svetovni olimp. Takrat je zanjo namreč še veljalo, da se odlično brani, napada pa ne tako zelo dobro. No, vmes je ta ocena doživela temeljito prevetritev. Vmes je najstniška virtuozinja precej nenadejano odkrila bojevnico v svojem srcu.

»Mislila sem, da sem po naravi obrambna igralka,« žareče pojasni Laura. »A odkrila sem, da mnogo raje napadam! In to nikakor ne v končnicah, ki so mogoče še vedno moja šibka točka. Zato mat mnogo raje zabijem že prej, ko je na šahovnici še veliko figur!«

Če ne bi igrala šaha, se nasmeje, bi prav gotovo trenirala boks.

Škoda, da ni več punc. Njena velika vzornica je seveda svetovna šahovska prvakinja, kitajka Hou Yifan. Mentalna valkira, ki je na nedavnem prestižnem turnirju pometla z velikim delom moške konkurence. Tudi s šahistom številka dve na svetu. Je pa res, skomigne Laura, da je punc v šahu nasploh manj. To je neizpodbitno žalostno dejstvo.

Ob tem me je spreletelo … Ampak kaj ni nenavadno, da sta ženski in moški šah še vedno ločena v dve različni tekmovalni kategoriji? Če je to pri tenisu ali hokeju vsekakor razumljivo, pri šahu vendar štejejo samo možgani! Kaj ne pomenita ločeni tekmovalni kategoriji odprtega šovinizma? Kaj ne gre za jasno izjavo, da naj bi bili ženski možgani manjvredni moškim?

Laura se je lahko z mano samo strinjala, da je to milo rečeno nenavadno. »Je pa res, da je moj trener pravkar končal magistrsko nalogo o tej temi. Sicer mi je še ni dal v branje. A kolikor sem razumela iz najinih debat, so po njegovem moški nasploh bolj zmožni totalne koncentracije na eno samo stvar, v tem primeru na šah.«

Sama se ob tej temi najraje spomni primera legendarnih madžarskih sester Polgar. Njihova veličina je bila sicer resda plod rigoroznega eksperimenta očeta psihologa. Možak se je spravil enkrat za vselej dokazati, da ženske lahko povsem enakovredno tekmujejo z moškimi. No, eksperiment je povsem uspel. Judit, najuspešnejša med sestrami, se je po ratingu uvrstila med prvih deset šahistov na svetu. In večkrat premagala celo samega Kasparova.

Vsekakor drži, da je Laura tekmovalno odraščala v fantovski konkurenci. Šahistk ni bilo prav veliko. Na odprtih mednarodnih turnirjih je tako tekmovala skoraj samo s fanti in jih tudi veselo premagovala. In to, naj si dovoli ganjeno pokimati avtor teh vrstic, to je esenca pravega žlahtnega feminizma, ki mu gotovo prav vsi lahko pritegnemo!

Kdo je to dekle? Ampak kdo je pravzaprav Laura Unuk, naš največji šahovski up po Albinu Planincu? Hja, v tem trenutku je predvsem nekdo, ki ga letos čaka matura. Pa še težka odločitev, kaj sploh študirati. Ker je nič tako ne veseli kot šah. A žal so se časi tako spremenili, da si celo dvakratna svetovna prvakinja težko predstavlja preživljanje s to igro.

Malo žal tudi zato, ker se je rodila, kjer se je rodila. Na Norveškem so potem, ko so dobili karizmatičnega svetovnega prvaka Magnusa Carlsena, zagnali celo šahovske gimnazije. Take, prav posebej prikrojene potrebam svojih mladih briljantnih šahistov. Naša mladenka je za svetovni šampionat za zdaj razen plakete dobila točno nič. Ne slovenska ne mednarodna šahovska zveza pa nimata fonda za posebno nadarjene mlade. Tudi sponzorje je prav salamensko težko dobiti.

Šah pač ni televizijski šport, zato si je briljantne šahiste nekako težko predstavljati na obcestnih plakatih.

No, na bolj pozitivni noti bi ugibal, da je naslov prvakinje za Lauro vendarle še tako svež, da ji tudi še ni uspelo povsem preklopiti perspektive. Enkratni trijumf pri štirinajstih bi lahko sramežljivo odpisala kot produkt sreče. Dvakratni naslov mladinske prvakinje je pak lahko samo jasen poziv, da odločno zakorači po tej poti. Ki je seveda tvegana – a kaj, ko je njenemu srcu tako sveta!

Vsekakor namerava v kratkem zaprositi za štipendijo na vrsti tujih fakultet … Morda pa tole prebira tudi kak potencialni sponzor, ki ima v srcu za šah posebno kamrico in ki si obenem upa marketinško staviti na možgane?

Dvakratna mladinska svetovna prvakinja je pred kratkim postala velemojstrica. Uradno sicer še ni velemojstrica, a je po ratingu že prehitela vse izkušene slovenske velemojstrice. Kljub mladosti je očitno pridelala dovolj zrelosti, da mirno prizna, da je imela v Urugvaju tudi kar nekaj sreče. In to me je spomnilo na neko malenkost, ki sem jo zapazil med prebiranjem njenih starih intervjujev. V enem od njih nam je namreč zaupala, da je aktivno vraževerna.

Ampak Laura, sem se lopnil po čelu: kako bi bilo vendar mogoče, da vraževerje razsaja tudi v nekom, ki tvori najožjo globalno možgansko elito?

»Hja, res je hecno …« se je sramežljivo nasmehnila sogovornica. »Ne vem, kako bi to pojasnila. Ampak sredi partije te lahko spreleti: Danes nosim čevlje, v katerih sem izgubila!!! In zaradi nelagodja ob tem potem tudi v resnici narediš kakšno grdo napako.«

Sama se proti takim izbruhom vraževerja bori, saj bi rada živela čim bolj svobodno in sproščeno življenje. »Je pa teh reči nasploh precej v šahovskem svetu. Prvi dan turnirja na neki tekmovalki opaziš zelo luštno bluzico, ki jo nosi tudi naslednji dan … Tretji dan se ti zazdi že čudno, četrti in peti dan pa si lahko samo pokimaš: jap, vraževerje! Punca se boji preobleči. Ravno zadnjič na nekem turnirju smo imeli eno tako, ki je imela na sebi ves čas kratko majico z motivi kikboksinga.«

Revija Zarja

Strah pred napako. Takšno razsajanje vraževerja tudi med najpametnejšimi mladimi najbrž lahko pripišemo vseprisotni grozi pred napako. Premnogi mladinci čutijo, da jih lahko prav vsaka napaka tako na šahovnici kot v življenju nasploh stane vsega, kar so dolgo gradili.

Vsaj na šahovnici imajo glede tega povsem prav. Nesluteni razvoj računalnikov je s sabo namreč prinesel jasen trend, da so začeli tudi šahisti igrati čim bolj kot mašine. Laura mi je pojasnila, da zdaj vsi predvsem prežijo na nasprotnikove napake in si upajo bistveno manj napadati kot včasih. Trend je igra na remi. Računalniki so iznašli »popoln« način igranja šaha – in zdaj morajo vsi igrati kot računalniki, če hočejo ostati konkurenčni.

In ravno zato lahko toliko bolj cenimo našo dvakratno svetovno prvakinjo. Ki je sledila prej omenjeni amazonski bojevnici v svojem srcu in vsem trendom navkljub domov prinesla ultimativno lovoriko.

Seveda se mi je ob tem porodilo vprašanje, ali se je fantje kaj bojijo. »Upam, da ne!« se je nejeverno nasmejala Laura, kot da bi se prvič srečala z mislijo na kaj tako bizarnega. »Nočem biti strašljiva! Zakaj bi se me bali? Saj vendar samo igram šah!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.