Maro Andrijanič je ob njenem 101. rojstnem dnevu v Dolenjskem listu predstavil upokojeni novinar Dolenjskega lista Andrej Bartelj. Takole je zapisal: v Novem mestu je živela od rojstva, 6. marca leta 1911. Rodila se je kot tretji od štirih otrok novomeškega obrtnika, kleparja Andreja Agniča in njegove žene Ivane. Mojster Agnič je imel svojo delavnico nasproti stare stavbe Knjižnice Mirana Jarca, na današnji Hladnikovi 1, prav v prostoru, kjer je sedaj Knjigarna Kapitelj. Mara, kot so Agničevo Marijo klicali od malega, je imela še starejšega brata Andreja in sestro Ivo, poročeno s trgovcem Šmalcem, ki je imel trgovino s čevlji in klobuki v svoji hiši na novomeškem Glavnem trgu, v hiši, kjer je danes prodajalna čevljev La Scarpa, ter mlajšo sestro Faniko, ki je ostala neporočena. Vsi štirje Agničevi otroci so ves čas živeli v rojstnem mestu. Ko je Mara dopolnila komaj 15 let, je oče umrl in skrb za družino je prevzel najstarejši otrok, sin Andrej, ki je nadaljeval očetovo obrt; nanj je bila Mara še posebej navezana, on pa je bil do nje tudi zelo zaščitniški.
Agničeva Mara je bila vedno nekaj posebnega in je močno odstopala od svojih vrstnic, saj se je ukvarjala s stvarmi, ki so takrat veljale za moške. Bila je športnica, na Krki je rada ribarila in veslala, kot ena prvih žensk v Novem mestu je igrala tenis in, kar je bilo sploh nezaslišano, vozila motor. Tako ni čudno, da se je v to nenavadno, postavno in čedno mladenko zagledal prav tako postaven in čeden mladenič, lekarnarjev sin Boris Andrijanič, študent farmacije v Zagrebu. Sicer pa sta se poznala od malega, saj je bil Boris le leto dni starejši, oba pa sta bila tudi člana novomeškega Sokolskega društva. Po daljšem obdobju dvorjenja, takrat so rekli vasovanja, sta se na jesen leta 1938 poročila. Poroka je bila na dvorcu Srebrniče (nasproti novega novomeškega pokopališča), ki je bil v lasti Marinega brata Andreja.
Leta 1942 se je Andrijaničevima rodil prvi otrok, sin Andrej, ki ga vsi od malega kličejo Mišo. Med vojno so se poti Mare z otrokom in moža Borisa nevarno ločile. Boris je bil od leta 1941 simpatizer in zaupnik Osvobodilne fronte, za partizane je zbiral sanitetni material in poskrbel, da je prišel do njih, leta 1943 je odšel v partizane. Organiziral je več partizanskih lekarn, najpomembnejša je bila Planjava, ki je delovala v kraški vrtači blizu Babnega Polja; to lekarno je Andrijanič tudi vodil. V sklopu lekarne, ki je služila tudi civilnemu prebivalstvu, je magister Andrijanič uredil še manjši laboratorij za izdelovanje preprostih zdravil, predvsem anestetikov.
To pripadnost narodnoosvobodilni borbi je njegova družina drago plačala. Maro s komaj dveletnim sinom, Borisovimi starši, svakinjo in njenima otrokoma so Nemci avgusta 1944 odgnali v internacijo. Konvoj, ki je bil namenjen v eno od nemških taborišč smrti, so zaustavila ameriška letala, ki so bombardirala železniško progo. Tako so ostali v zasilnem taborišču v bližnji vaški šoli, od koder so jih ob koncu vojne rešili zavezniški vojaki. Vsi so se srečno vrnili domov v osvobojeno Novo mesto. Naslednje leto, 1946, sta se Andrijaničevima rodili dvojčici Ana Marija in Marija Ana, ki ju Novomeščani poznamo kot Anko in Mico.
Po vojni so nove oblasti Andrijaničevo lekarno nacionalizirale, a jo je še naprej vodil mag. Boris Andrijanič, v nekdanji družinski lekarni pa se je zaposlila tudi njegova žena Mara, ki je ob službi in družini požrtvovalno skrbela tudi za ostarela taščo in tasta, ki je bil zadnja leta svojega življenja priklenjen na posteljo. V lekarni je gospa Mara delala vse do leta 1980, ko se je na žalost številnih Novomeščanov upokojila. Bila je namreč zelo priljubljena in vedno pripravljena vsakemu pomagati ali svetovati. Če ni mogla narediti nič drugega, je ljudi vsaj potrpežljivo poslušala in jim namenila prijazno besedo, kar včasih zaleže toliko ali še več kot lekarniško zdravilo.
Novomeščani se bodo od svoje najstarejše someščanke poslovili v petek, 3. novembra, ob 15. uri na pokopališču v Ločni.