Na kongresu največjega sindikata v državi, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je postala njegova predsednica. Prva ženska na čelu največjega sindikata, ki ga je prej 26 let vodil Dušan Semolič. V novo funkcijo stopa samozavestno. V kakšne čevlje bo stopila, kako ga bo vodila, kakšen je danes pomen in kakšna je moč sindikatov? In kakšna je zasebno?
Magistra Mojca Inkret, predsednica Delavske zveze pri SDS, je na spletni strani SDS napisala, da vi pa že ne morete postati predsednica Zveze svobodnih sindikatov, saj je bil vaš oče upokojeni general Jugoslovanske ljudske armade.
Saj sva se ravnokar predstavili, obe sva Medvodčanki, in če kdo, potem moji sokrajani zagotovo vedo, da tega »generala« nikoli ni bilo in da ni moj oče. Če ima človek priimek, ki povrhu vsega ni njegov, še ne pomeni, da je hči generala.
Ampak to je bil prvi zadetek pod vašim imenom, kako lahko objavljajo takšne neresnice?
Za to stvar se že nekaj časa ve, da ni resnična, to vedo tisti, ki so jo objavili, pa je še vedno tam, kjer je bila, na spletni strani SDS. Zadevo sem v javnosti že zanikala. Tudi ne vem, zakaj bi ta gospa trosila čenče. To res ne sodi na kakšno resno spletno stran.
Čenče so se začele takoj, ko se je izvedelo, da ste najresnejša naslednica šefa največjega sindikata v državi, Dušana Semoliča.
O rečeh, ki ji ne pomenijo dosti: »Nihče me ne bo videl, da bi tri mesece izbirala zavese. Grem in izberem. Tu sem zelo pragmatična. Sporočila za novo leto mi ne gredo. Za rojstni dan nimam zabav, to mi res nič ne pomeni.«
Pričakujem še kakšne puščice, saj je to položaj, v katerega letijo strele. Pri nas je očitno treba vsakogar umazati že pri prvem koraku. Poskus je bil, nekateri bodo vse življenje prepričani, da je to res, a tisti, ki me poznajo, vedo tudi resnico. Dokler imam čisto vest, mi je za takšne stvari vseeno.
Končno ženska na takšnem položaju, na položaju predsednice velikega združenja sindikatov. Doslej so bili na njem izključno moški.
Zame sicer to ni kakšna nova izkušnja, jaz sem bila presenečenje leta 2006, ko sem bila prva predsednica velikega sindikata SKEI. Že Sindikat kovinske in elektro industrije se sliši grozno moško, tudi na tem položaju so bili prej izključno moški, predsednica pa sem postala zato, ker se moški med sabo niso razumeli. Leta 2006 je bil boj egov, grozilo je, da bomo šli narazen, in fantje v izvršnem odboru so se zbrali in me prosili, ali bi prevzela vodstvo. To ni bila moja ambicija, želela sem biti v delovnem pravu; po izobrazbi sem pravnica. Takrat sem jim rekla, če je krepka večina zame, lahko ugriznem v to. In 90 odstotkov jih je bilo zame. Ta izkušnja je nekaj časa pomagala, da smo lažje delali. Še dolga leta smo se spominjali, če smo prišli v kakšno krizo, kako smo se leta 2006 lahko dogovrili. In smo se spet. Tako da imam z moškimi vodji pozitivne izkušnje: ženskam želijo pomagati, če že grejo v boj namesto njih. Nikoli mi niso metali polen pod noge.
Kako se je zgodilo, da ste bili edina kandidatka za predsednico?
Situacija je bila dokaj podobna tisti iz leta 2006. Kolegi iz hiše so predlagali, naj me prepričajo, da grem v kandidaturo. In postavila sem jim isti pogoj kot takrat: če se boste med sabo dogovorili, da je to to, sem pripravljena. Če pa boste potem predlagali še deset kandidatov, se ne grem, ker bo samo prepir. In tako je tudi ostalo. Zato je bil to za nekatere nedemokratičen kongres – z enim kandidatom, pa še to kandidatko! – ampak v normalnem svetu se pač po mojem dela tako. Ljudje se dogovorijo prej, če se le da. Na volitve se hodi, če se ne morejo dogovoriti. Tako da nismo imeli situacije kot pri predsedniku države. Smo poenostavili.
Boste pokomentirali situacijo okrog predsednika države?
Tole ni v redu. Res je, da ima vsak pravico kandidirati in se videti kot predsednik države, ampak na sedanji način ponižujemo funkcijo. To je lahko demonstracija slovenskega duha, zagotovo pa ni ne prav ne dobro. Verjamem, da bo čez nekaj časa to samo zanimiv spomin in da se ne bo obneslo, ker tako ne gre. Vsak pač ne more biti predsednik države, čeprav tako misli. To bodo pokazale že volitve.
Dušan Semolič je bil ikona, zaščitni znak sindikatov.
Semoličevi sindikati, zagotovo.
Se ne bojite, da boste stopili v prevelike čevlje?
Na to vprašanje sem pa čakala! (smeh) Pa ne od vas, ampak sem ga pričakovala. Takole bom rekla: jaz v Dušanove čevlje lahko stopim, ker so veliki, on pa v moje s peto ne more! (smeh) To so po velikosti drugi čevlji, a odkrito rečeno, je to precej velik izziv. Jemljem ga s strahospoštovanjem do funkcije. Ko sem postala predsednica SKEI, so se me lotevali podobni občutki: Ali to sploh znam? Ali zmorem? A sem vesela, da se še učim, kup novih področij me čaka, naučila se bom tudi tistega, česar ne znam.
O načrtih: »Želim predrugačiti sindikalno gibanje, ga za koga narediti privlačnejše. Poskusiti povezati sindikate, da deset ljudi ne bo delalo istega dela. Pred mano je še deset let delovne dobe, rada delam, in tako mi možgani ne bodo zaspali.«
Vas je kaj strah?
Strah ni moja beseda. Edinole včasih čutim srce, ki mi utripa v grlu, ko vidim, kaj vse me čaka. A bomo zmogli. Pred Dušanom pa kapo dol. Sindikate je držal skupaj, ko je bilo zelo težko. Slovenija še ni država. Mi se 25 let učimo na istih lastnih napakah. Sindikati smo postali dežurni krivci za vse, tudi če nismo. In v Dušana so letele strele, marsikatera po krivici, da je kriv vseh delavskih težav. A je ravno nasprotno. Če v tistih časih ne bi bilo Zveze in Dušana, bi bila ta država še slabša. Pa če nam to priznajo ali ne. Dušan je deloval v zelo turbulentnem času, upam, da bo meni lažje.
So sindikati vse bolj ali vse manj potrebni?
Zdi se mi, da se razumevanje malo obrača. V šolskem sistemu ni o sindikatih slišati nič. Mlada generacija misli, da je to bilo v Angliji pred 200 leti, pri nas pa so to neki starci. Pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo članstvo obvezno. Po reorganizaciji leta '90 je Zveza začela od ničle, takrat je bilo članstva še dovolj, zaradi inercije. Potem pa se je z leti to izgubljalo. Po eni strani je tako zato, ker če se sindikati dogovorijo za minimalno plačo, to velja za vse, tako za člane kot za nečlane. Ker je tak sistem. Ljudje so se začeli obnašati tržno, egoistično: Kaj dam in kaj dobim? Ter zakaj bi plačeval članarino, če zanj velja isto, kot če je ne plača? Nekatere panoge so postale sindikalno zelo šibke. Sindikat pa je močan samo, če je za mano kot predsednico 30.000 ljudi – potem sem lahko glasna. Če jih je 200, zaposlenih pa je 30.000, lahko samo prosim. Ljudje ugotavljajo, da sami proti delodajalcu ne morejo nič. V zadnjem letu ali dveh je klicev za članstvo vedno več. To zavedanje počasi raste. Ljudje se zavedajo, da samo organizirani lahko kaj dosežejo. A vzemiva primer prekarnih delavcev: vedo, da so izkoriščani, a se ne povežejo v sindikat, ne pridružijo se nam.
Kakšni so slovenski delodajalci?
Včasih se mi zdi, da imamo predobro mnenje o njih, izhajajoč še iz izkušenj izpred 30 let. A svet je grd. Nismo se še navadili nanj, sploh mi, otroci socializma. Delodajalec zna biti »hudoben«, zna odpustiti delavca, ki je preglasen. To se dogaja. In tega bo vse več.
Imajo delavci vse manj pravic?
Drugačne imajo. Težko rečem, da jih imajo manj. Nekaterih sploh ne uporabijo, zakonodaja ni slaba, slabe so izvedbe. Zakonodaja ti omogoča varstvo plačila, plačevanje prispevkov. A delavci ne odreagirajo, strah ji je, da bodo izgubili službo, nočejo se izpostavljati. Sindikat lahko pomaga, ne more pa nečesa narediti namesto njih. Tu ljudem manjka hrbtenice. Pol leta ne dobijo plače, pa nič ne naredijo. Delodajalcev, ki ne plačajo, je polno! Česa se potem bojijo? Včasih molčijo po pol leta. Verjamejo obljubam. Na koncu bi pa najraje streljali. Vmesne faze ni. In potem bi streljali tudi sindikate, ker jim nismo pomagali. A treba je ustaviti stroje in delo že prvi mesec. In gredo na zavod za zaposlovanje. Da bodo dobili denar iz stečajne mase, dokler ga je še kaj. Sindikati lahko pomagamo, da bodo prišli do tistega, kar jim delodajalec dolguje.
Slovenci zelo tragično jemljemo stečaje.
To je pa še kako res. K meni hodijo ljudje čisto skrušeni, povešenih ram. Še novinarji prispevate svoje zgodbe. Stečaj, izguba zaposlitve je težek dogodek. Tudi jaz sem to dala skozi. A to je normalen dogodek. Ljudje, ki jih srečam nekaj časa po stečaju, pa mi vsi govorijo, kako so šele potem zaživeli, našli nove zaposlitve, odprli podjetja. Sindikati pa se pojavljamo kot »pogrebniki«. Ko gredo firme v stečaj, ko odpuščajo in je kriza, nas tudi novinarji poiščejo. Ko gre dobro, se slikajo direktorji. Zato imamo včasih morda negativno podobo.
Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije je bil do pred kratkim Samo Hribar Milič. Znan je bil kot trd pogajalec s sindikati. Bo z njegovo zamenjavo kaj drugače?
GZS, največji delodajalec, ima res novo vodstvo, novega predsednika in novo generalno direktorico, Hribarjevo namestnico, ki začenja mandat sočasno z mano. Energije so čisto drugačne, čeprav s Hribarjem nisva imela težav. On je bil obraz GZS, ki ga zaposleni niso marali. Če sva bila skupaj na soočenjih, je vse letelo po njem, jaz nisem imela nobenega dela. (smeh) Z nastopom je dajal vtis, da delodajalci ne marajo zaposlenih, da hočejo preveč. Bili so proti vsaki stvari. Tudi ko je bilo denarja več, so bili še vedno proti minimalni plači. Odpovedali so socialni sporazum, zato ga nimamo. In ljudem je šlo to v ušesa. Novo vodstvo ima za zdaj drugačno, delavcem prijaznejšo retoriko, oni bodo predlagali socialni sporazum, drugače se bomo menili o plačah kot do zdaj, o kolektivnih pogodbah. Pogajali se bomo, ne samo sestankovali. Predlagali so, da trinajsta plača in regres ne bi bila obdavčena. Verjamem, da tako tudi mislijo. Čeprav imam prižgano rdečo luč. Čakam, da bodo rekli, da so se hecali. (smeh)
Ste trda pogajalka, če je treba?
Tako sem slišala, da pravijo. Pri pogajanjih sledim instinktu, kaj je prav. Če to povzroči trdoto na koncu, tudi prav. Jaz se sicer ne vidim tako.
Plače žensk so še vedno nižje od plač moških. Lahko sindikati kaj naredijo v zvezi s tem?
Mi smo to prvi zaznali. Prva stvar je ozaveščanje. Ugotovili smo, da imata delavec in delavka enako plačo, a ženska gre večkrat na bolniško, porodniško, in njena pokojnina bo nižja za 15 odstotkov. Ženska gre manjkrat na izobraževanja, težje napreduje, ostaja zadaj, zato je rezultat takšen. To je posredna diskriminacija. Ta neenakost obstaja in ni majhna. Ženske se dostikrat tudi umaknejo moškim v boju za položaj, jim dajo prednost. Večina žensk je sodnic, večina predsednikov sodišč je moških. Še dosti moramo narediti.
Vaša plača pa bo?
2300 evrov, pridite preverit naslednji mesec, ko jo dobim. Tudi zdaj imam približno tako. Ostajam pa predsednica SKEI in bo ena plača za oboje.
Od kod vam samozavest, glede na to, da vaš oče ni bil general? (smeh)
Moja samozavest se je začela graditi po 40. letu. Prej mi je bilo težko poskusiti vsako novo stvar, nisem se želela izpostavljati. Potem pa sem se ločila in preselila in takrat sem imela občutek, da sem strašno sama. In prestrašena. Začela sem brati duhovno literaturo. Ko sem jo brala čez deset let, ni bila več zanimiva. Takrat pa sem jo požirala. Postala sem predsednica SKEI, stopila v vodo in se nisem utopila. In še ena pomembna prelomnica: na mizi imam fotografijo (mi pokaže), na kateri me brat vleče na Mojstrovko, bila sem čista začetnica, to pa je zelo zahtevna pot. In sem jo zmogla. Na vrhu sem pomislila, da če zmorem tole, zmorem še marsikaj. In da je treba poskusiti. Dobre izkušnje potem prinesejo več samozavesti. V svoji koži se dobro počutim. Če kaj ne gre, se ne sekiram. Gre pa naslednjič. In tako se bom preizkusila tudi kot predsednica ZSSS.
