Tadeja Lampret, ki rada poroča tudi o zgodbah uspešnih Slovencev onstran luže, o svojem življenju v velikem jabolku pravi, da ima občutek, kot da je v središču sveta, kjer ni nikoli dolgčas. In to velja tako za osebno kot karierno rast.
Ali kaj pogrešate Slovenijo?
Kljub vsem prednostim sodobne tehnologije in komunikacije pogrešam družino in prijatelje. Manjkajo mi kavice v stari Ljubljani, tržnica ob sobotah, pogosto se ob tukajšnjih ogromnih razdaljah spomnim, kako blizu in priročno je vse v Sloveniji. Včasih pogrešam avto, ki je v mestu nepotrebno in drago breme, bi pa prav prišel za kakšen izlet. Sicer pa moram priznati, da hudega domotožja nimam, domače Ljubljane pa se naužijem ob vsakoletnem obisku.
Kako ste se privadili na Ameriko?
Brez težav. Seveda obstajajo kulturne in tudi čisto praktične razlike, toda to je treba vzeti v zakup. Navadiš se, da tukaj še vedno pišejo čeke, da so ljudje užaljeni, kadar pričakuješ, da se bodo na obisku sezuli, in sprejmeš tudi to, da je za Američane vse posel. Nekatere stvari pa so bolj zapletene. Še vedno se zdrznem, ko v supermarketu zagledam police z orožjem. Tega sicer v New Yorku ni, tukaj je dostop vsaj malo omejen. Drugod po Ameriki pa so puške, pištole in naboji poleg polic s kruhom nekaj običajnega. No, zame še vedno ne.
Kaj so prednosti življenja v New Yorku?
Karkoli te zanima, vse je na voljo, vprašanje je le, koliko časa in denarja imaš. Na srečo je precej stvari tudi cenovno dostopnih. New York je edinstven tudi zaradi neverjetne mešanice kultur, ras, narodnosti. Niti ne zavedamo se, kako to človeka bogati. Podzemna železnica me odpelje v dele mesta, ki so kot drug svet. V eni uri se znajdem med Rusi na Brighton Beachu, med Kitajci v Flushingu, v moji domači Astoriji imam malo Grčijo ali Egipt ...
Ali veliko potujete tudi po drugih delih te celine?
Poletne počitnice po navadi preživim na potovanju po ZDA, v dveh tednih poskušam odkriti čim več. Nova Mehika, Kalifornija, Montana, Oregon ... Razdalje so ogromne, toda dežela je tako lepa, da bi jo lahko raziskovala v nedogled. Potujem seveda tudi službeno, pred kratkim sem spremljala začetek strankarskih predsedniških volitev v Iowi, pa slovenske športnike v Miamiju, videli bomo, kaj bo še prineslo to volilno leto. Delo na terenu je vedno tisto, v katerem najbolj uživam.
Ali so vas Američani kaj spremenili?
Mislim, da me niso ravno spremenili, ampak zagotovo sem se navzela nekaterih njihovih navad, načina življenja, razmišljanja. Verjetno je Amerika kriva, da imam še nižjo stopnjo tolerance do nestrpnosti in nestrpnežev, tukaj se navzameš tega, da bolj razmišljaš, kako boš sam kaj uredil spremenil in se manj zanašal na druge. Že New York te naredi bolj agresivnega, odpornega in trdega, drugače preprosto ne gre.
Kako se razlikujeta naša in ameriška mentaliteta?
Američani se mi zdijo bolj odprti in sproščeni, toda le v tistih začetnih stikih, prave prijatelje je težko dobiti. Večinoma so izraziti individualisti, od malega so vzgojeni, da se zavedajo lastne odgovornosti, ne pričakujejo, pogosto celo nočejo, da bi država, vlada ali kdo drug poskrbel za vse. Za nas je osupljivo, kako je v Ameriki vse posel, tudi med prijatelji, vsi nenehno nekaj prodajajo – zamisli, izdelke, sebe ali pa vse našteto. Denar in bogataše cenijo in občudujejo, nas je tega še vedno malo sram. Smo pa Slovenci v New Yorku pogosteje tisti, ki vržemo denar na mizo in rečemo: »Kar pusti, boš drugič.« Pri Američanih se račun, pa čeprav samo za kavo, razdeli do zadnjega centa.
Tadeja o sodelovanju z domačimi in tujimi dopisniki
Slovenski dopisniki smo v New Yorku štirje in se kar pogosto srečamo, ne samo službeno, tudi zasebno. Če je mogoče, si pomagamo, sicer pa delamo vsak na svoj način, spremljamo vsak svoje zgodbe. S tujimi dopisniki je pa tako, da če se s kom posebej ujameš, si izmenjaš informacije, na hitro pomagaš na terenu, pozneje se morda začneš družiti tudi zasebno, kaj drugega pa ne.
Ali navijate, da bi Slovenka postala prva dama ZDA?
Ne morem reči, da ravno navijam, bi bilo pa vsekakor zelo zanimivo poročati o tem. Osebno me sicer najbolj zanima celotna predsedniška kampanja, ki je prav zaradi Donalda Trumpa tako nenavadna, razburljiva in nepredvidljiva. In seveda se vsi sprašujemo, kakšen predsednik bi v resnici bil Donald Trump, če bi mu res uspelo zmagati.
Vas novinarski kolegi kaj sprašujejo v zvezi z Melanijo?
Niti ne, njen soprog s svojimi domislicami vse svetovne novinarje očitno popolnoma zaposluje. Včasih kdo, ko sliši, da smo iz Slovenije, na hitro pripomni, da je lepa, posamezniki so že poskušali dobiti kakšne dodatne, manj znane informacije o njej, ampak večinoma Slovenije in Melanije še ne povezujejo. Tudi volivci, s katerimi sem se pogovarjala na enem od Trumpovih shodov, o Melaniji in tem, od kod je, niso prav veliko vedeli.
Se radi družite z drugimi Slovenci v Ameriki? Si sploh želite nazaj v Slovenijo ali bi kar ostali tam?
Rada se družim s Slovenci, imam kar nekaj slovenskih prijateljev tukaj v New Yorku. To so zanimivi ljudje z najrazličnejših področij, verjetno pa se v Sloveniji, kjer bi bili v nekakšnih ustaljenih tirnicah, naše poti nikoli ne bi križale. Za to smo morali priti v New York. Jaz sicer nikoli nisem razmišljala, da bi za vedno ostala v Ameriki, zaposlena sem na POP TV, tako da se bom zagotovo vrnila.
Ali menite, da imajo mladi, ki se izseljujejo v Ameriko, tam več možnosti za uspeh kot v Sloveniji?
Nekateri zagotovo. Tukaj je več priložnosti, manj birokratskih ovir in tudi tistih v glavah, trg je neskončno večji in odprt, so dobre možnosti za dodatno izobraževanje, ustvarjalnost, mogoče je dobiti vlagatelje in pomoč … Toda tukaj je tudi večja konkurenca, vsi želijo uspeti, je slaba socialna varnost, Amerika še zdaleč ni več obljubljena dežela. Mnogi mladi Slovenci se vrnejo domov, ne le zato ker ne bi uspeli, ampak ker ugotovijo, da je kakovost življenja doma še vedno višja, in ker na koncu ni tako lahko biti na tujem.
Ali se vam zdi Amerika bolje urejena država kot Slovenija?
To je zelo zapleteno in obsežno vprašanje, odgovor pa odvisen od tega, koliko denarja imate. Če pogledam samo zdravstvo in šolstvo, potem bi rekla, da imam raje slovenski sistem z vsemi njegovimi napakami, kajti ameriški je resnično krut. Študenti najemajo na desettisoče dolarjev posojil za šolanje, ki jih odplačujejo še do poznih srednjih let. Tisti iz revnih družin težko pridejo na dobre univerze, ker jih ne morejo plačati, in zaradi tega tudi težje dobijo dobre službe. Začaran krog. Zdravstveni sistem je povsem podivjan, deluje po zakonitostih trga in je najdražji na svetu. Ljudje plačujejo mesečno ogromne vsote za slabo zavarovanje, huda bolezen te lahko spravi v bankrot. Žalostno je, da se mnogi sploh ne zdravijo, ker nimajo denarja za doplačila ali zdravila ...
Ali kaj pogrešate žgance in kranjsko klobaso?
Glede na to, da omenjeni jedi nista bili pogosto na mojem jedilniku – ne.
