Estrada

Lažje je biti vojna dopisnica kot mama

Darka Tepina Podgoršek/revija Zvezde
14. 2. 2016, 15.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Karmen Švegl se nam že nekaj časa ne oglaša več iz najhujših kriznih žarišč Bližnjega vzhoda. A ne zato, ker bi tam nehala iskati zgodbe, temveč ker je iz Libanona najlepšo prinesla s sabo domov, v Ormož.

Osebni arhiv
Čeprav je Karmen (na fotografiji z možem Gunnarjem) še pred Oskarjevim rojstvom zatrjevala, da bo, tudi ko bo mama, še naprej vojna dopisnica, zdaj o tem vendarle ni več tako prepričana.

Tik pred božičem je v Bejrutu rodila sina Oskarja. Razlogi za odločitev za porod v tamkajšnji zasebni bolnišnici so bili zdravstveni in Karmen je vesela, da se je vse dobro izteklo: »V Libanonu imajo zelo dobro, sicer zasebno zdravstvo in super zdravnike.« Kaj pa pomeni, če imaš v potnem listu kot kraj rojstva zapisan Bejrut? »Če potuješ v Izrael, verjetno nič dobrega, verjetno bodo znali biti sumničavi tudi Američani, pa morda še kdo. Sicer pa upam, da Oskar ne bo imel težav in da ta moja odločitev, da sem ga rodila v Libanonu, vendarle ni bila preveč nespametna. Navsezadnje je le malo eksotično biti rojen v Bejrutu in upam, da bo Oskarju všeč,« pravi Karmen, ki se je z možem že šalila, da je sin očitno rojen popotnik, saj je bil na poti iz Libanona zelo potrpežljiv. 

Že zdaj je zelo vesel, kadar ga oblečejo v zimski pajac, ker ve, da bo šel ven. Povsem utečenega ritma sicer še nima in Karmen se smeje, da je »bolj svobodomiseln dojenček. Že zdaj natanko ve, kaj hoče in kako to dobiti. Res je kar živahen in včasih se čudim, zakaj ne spi toliko kot kakšni drugi dojenčki. Pa moja mama pravi, da je očitno pač po svojih starših radoveden in poln energije.«

Karmen in njen mož, Danec Gunnar, s sinom govorita vsak v svojem jeziku: »Seveda upava, da bo usvojil oba jezika in se v obeh državah počutil čim bolj domače, tudi če bomo živeli kje drugje in se bo moral pozneje, verjetno v vrtcu, naučiti še tretjega jezika.« Tudi Gunnar preživi z malčkom veliko časa. Vozi ga na sprehode, saj oba rada hodita v naravo, na svež zrak, Oskar pa je navdušen tudi nad očkovim petjem, ki ga pogosto uspava. Kljub temu pa Karmen priznava, da si ni predstavljala, da je lahko vloga matere tako naporna: »Moram reči, da izjemno spoštujem vse mame, saj opravljajo veliko težje delo, kot je delo vojne dopisnice. Sama sem se v preteklosti, predvsem v Iraku in Siriji, znašla v fizično in psihično res precej težkih situacijah, toda po mesecu dni pomanjkanja spanja lahko potrdim, da je materinstvo vendarle večji napor. Ampak vsekakor vreden – imeti Oskarja je zagotovo najlepša stvar, ki se nama je z možem zgodila.«