O strokovnem direktorju nevrološke klinike v UKC Ljubljana smo že poročali kot o zelo delavnem človeku, ki poleg osnovne službe opravlja še mnogo drugih za družbo koristnih del. Tako na primer za Slovenija Transplant ugotavlja možgansko smrt potencialnih darovalcev organov.
Afera nevrološke klinike v Ljubljani se razvija v smer, ki je ni nihče pričakoval. Dr. Vodušek zaradi svoje funkcije v UKC Ljubljana pogodbe s Slovenija Transplantom ne bi smel nikoli podpisati.
Iz UKC Ljubljana so nam namreč potrdili, da ima soglasje vodstva za to, da se s tem ukvarja dve uri na teden v popoldanskem in nočnem času, za eno leto. Vprašanje je, kako mu to uspe v dveh urah, če ga na primer pokličejo v Novo Gorico ali Mursko Soboto. Seveda obstaja možnost, da imajo več nevrologov po regijah, kar smo tudi vprašali na Slovenija Transplantu, vendar nam do zaključka redakcije odgovorov niso posredovali. V UKC Ljubljana pa so napisali sledeče: »Slovenija Transplant potrebuje strokovnjake za diagnostiko možganske funkcije oseb v neodzivni nezavesti (s pomočjo EEG-snemanja) tudi izven rednega delovnega časa. Takšna in druga ustrezna diagnostika je v UKC Ljubljana (in nekaterih drugih bolnišnicah v Sloveniji) dostopna v rednem delovnem času, ne pa tudi popoldne in ponoči. Gre za mobilno ekipo sodelavcev inštituta za klinično nevrofiziologijo nevrološke klinike UKC Ljubljana. Sodelujeta zdravnik specialist in nevrofiziološka asistentka z mobilnim EEG-aparatom, ki jih na mesto snemanja zapelje reševalno vozilo. Glede na mesečni razpored pripravljenosti po dogovoru je prof. Vodušek za tisti dan v popoldanskem in nočnem času na poklic ('pripravljen'), da se lahko hitro odzove, če to storitev Slovenija Transplant potrebuje.«
ZASTARELE METODE
Mimogrede, strokovnjaki so nas opozorili, da ugotavljanje možganske smrti z napravo EEG (elektroencefalografija) sodi v zgodovino, da se danes uporablja poseben ultra zvok (TDC oziroma transcarnial doppler ultrasonography), kar navaja tudi svetovna literatura. Toda to je že druga zgodba, ki se ji velja posebej posvetiti.
NEVIDEN PRI SVOJEM DELU?
Drugače povedano, v rednem delovnem času (dopoldne) se vse to lahko zgodi v UKC Ljubljana in nekaterih drugih bolnišnicah. Človek se vpraša, kako je to lahko nevrolog prof. Vodušek počel na »svoji« kliniki, če pa ga na oddelku intenzivne terapije (kjer so običajno nameščeni taki bolniki) dobro leto in pol niti videli niso. Ne v rednem delovnem času, ne popoldne in ne ponoči.
KONFLIKT INTERESOV
Vse povedano sicer sploh ni najhujše. Problem je namreč, da ima prof. Vodušek zasebno pogodbo s Slovenija Transplantom. Torej ne preko UKC Ljubljana. Hkrati pa je strokovni direktor nevrološke klinike, kjer ležijo bolniki, potencialni darovalci organov. To pomeni, da ima lahko osebni interes, da bi potrdil čim več možganskih smrti in s tem pridobil čim več organov za potencialne prejemnike. Da bo vsem razumljivo: nihče ne trdi, da se to dogaja. Vendar pa je to mogoče, saj pomeni, da gre za hud konflikt interesov. Prof. Vodušek se morda niti ne zaveda, da pogodbe s Slovenija Transplantom prav on zaradi svoje funkcije in dela v UKC Ljubljana ne bi smel nikoli podpisati.
NOVE RAZSEŽNOSTI AFERE
Z vsem tem se zgodba celotne afere ljubljanske nevrološke klinike, v kateri je bil do zdaj edina žrtev dr. Ivan Radan, razvija v smer, ki je ni nihče pričakoval. Po vsem, kar smo izvedeli do zdaj, bi bilo možno (še enkrat, ne trdimo, da je to res), da so na tej kliniki nekateri silno želeli oddelek nevrološke intenzivne terapije osamosvojiti, medtem ko so drugi (med njimi predvsem dr. Žvanova) temu zelo nasprotovali. Dr. Žvanovo pa so potem razrešili z mesta predstojnice kliničnega oddelka. Zakaj bi si želeli to enoto osamosvojiti? Ker ima ves čas »na voljo« potencialne darovalce. Kar pomeni, da bi lahko zagotovila več darovanih organov in tkiv. Brez ovinkarjenja: tako bi lahko umrli tudi tisti, ki morda sicer ne bi, ker bi njihovi organi nekomu prišli prav. To pa ni več evtanazija, temveč ima čisto druge oznake!
FINANČNI INTERESI
Bi šlo lahko za finančni interes? Prav gotovo, čeprav je dejstvo, da Slovenija Transplant organov ne prodaja in tudi ne kupuje, kar velja tudi za evropsko organizacijo v tej zvezi. Organi so darovani. Tisto, kar prinaša denar, so vse storitve, povezane z darovanjem in prejemanjem organov. Teh pa sploh ni malo! Proračun Slovenija Transplanta (ki zaposluje osem oseb) za lani je znašal okrog milijon evrov. Financira se iz proračuna (nekaj malega je bilo evropskih sredstev, manj kot odstotek pa je darovanega denarja).
Zavedajoč se tega, da take teorije projektu darovanja organov lahko zelo škodijo, pa ne moremo mimo v nebo vpijočih dejstev, ki se v času celotne afere razkrivajo drug za drugim.
