Vzpostavila se je skupina, ki organizira zbiranje podpisov za vpis pravice do vode v ustavo, in jih že po prvih dneh zbrala deset tisoč. Poslancem in vladi so bila poslana elektronska sporočila. Nešteti pogovori in vzkliki podpore ob kavi, vse v nekaj dneh od objave članka. Veseli smo, da vam ni vseeno, odločeni, da gremo do konca.
Saj sploh ne bi smelo biti problema. Petintrideset članov poslanske skupine nekdanje vladne koalicije (PS, SD, DL in DeSUS) je 22. marca 2014 vložilo predlog za spremembo 70. člena ustave, ki govori tudi o pravici do pitne vode, in predlagalo, naj se skrb za vodo prenese na javne službe. O tem na koncu odloča ustavna komisija. Državni zbor se je odzval takoj, ustanovil posebno komisijo, da pripravi ustrezno besedilo, sestanek konec decembra je prinesel načelen da, še dr. Miro Cerar, ki tedaj še ni bil tako navzoč v politiki, je v svojem javnem pismu z naslovom Voda – slovenska življenjska in strateška dobrina opozarjal na ta problem, potem pa so predčasne volitve pobudo ustavile. Konec postopka.
Vse stoji v državnem zboru. Po volitvah ponovno. Brane Golubovič je ponovil pobudo in zbral (le!) 22 podpisov. Poslal jo je koaliciji Bratuškove in spet je bila vložena v državni zbor. Zanjo bi moralo glasovati več kakor 60 poslancev, in zadeva bi bila opravljena. Ampak!? Vse pripravljeno, vendar – kot se je izrazil eden od poznavalcev – ostalo je v leru. Menda, trdi tretji, ker se je kot nosilka pobude podpisala Alenka Bratušek. To zdaj bode v oči.
Če poslanci pobudo zavrnejo, je treba na novo čakati ves mandat, tako velevajo pravila igre. Zato pobuda za vodo stoji in čaka. Upamo samo, da to ni maslo tistih, ki so proti vpisu pravice do vode v ustavo. Ni jih namreč malo. Voda je kupčija, in to dobra. Predvsem za tuje korporacije.
Brane Golubovič je zapisal: »Piti vodo iz pipe je privilegij redkih. Ne zapravimo tega, ker se nam zdi voda samoumevna. Ko so pred šestimi leti podeljevali koncesije, si nihče ni mislil, da se bo pitna voda spremenila v tržno blago. Zato ta privilegij omogočimo še zanamcem.« In dodal: »Ne pozabite, da bo argument vedno isti. Da je treba vodo zaščititi pred nami. Napaka. Odvzeti nam jo hočejo!«
Koliko staneta voda in zrak? Dr. Igor Šoltes, ki ob dogajanju v Evropi sluti v prihodnosti temne oblake, pa opozarja, da ne gre samo za pitno vodo. Vsa voda je naša. Naši predniki so se svobodno kopali v potokih, rekah in jezerih, naj se tudi naši vnuki in pravnuki. Ne more nam nekdo odvzeti obale ali cele doline, kot se je zgodilo recimo pred kratkim v Bohinju, ko je občinski svet odločal o tem, koliko bomo poslej plačevali za uporabo Bohinjskega jezera. Ne, to ni šala. Potrdili so z večino, en sam je bil proti. Zaračunavali nam bodo tisto, kar je naše. Vzeti hočejo nekaj od boga danega, da bi polnili svoje žepe. S pretvezo, da na jezeru vlada nered! Ki ga, mimogrede, delajo morebiti le električne ladje.
Pa niso edini. Na Savinjskem tli ideja o zaračunavanju uporabe Savinje, Cerkničani razmišljajo podobno, na Bledu pa, očitno opogumljeni od sosedov, so v odlok o plovbi po celinskih vodah vstavili ceno 25 evrov na dan za uporabo jezera za veslanje. Z vašim plovilom, da ne bo pomote! Dražje kakor smučanje, kjer so potrebne naprave, energija, zaposleni, in to za uporabo nečesa, kar je v pradavnini ustvaril ledenik. Edini na svetu bomo, ki bomo zaračunavali jezero! Dobro za turizem? Dvomimo. Kaj treznega v tej zmedeni državi, kjer vsak vleče voz v svojo smer (in skrbi zgolj za svoj žep), lahko človek sploh še pričakuje?
