Gre kajpak za vpis pravice do vode v ustavo. Le zakaj, boste vprašali, saj je imamo vendar dovolj! Danes že še mogoče, jutri pa jo lahko že izgubimo, recimo zaradi določil prostotrgovinskih sporazumov. Edino z vpisom v ustavo bi se lahko pravno dovolj močno zavarovali. S tem pa se močno mudi (in prav nič ne dogaja).
Mnogi, ki so pred leti podpisovali peticijo za vodo po spletu – uradno je bila predana Evropski komisiji, nakar je v zvezi z njo vse potihnilo –, mislijo, da je stvar dobljena in zaključena. A še zdaleč ni tako.
Leta 2013 je skupina 35 koalicijskih poslancev vložila predlog za spremembo 70. člena slovenske ustave, v katerega bi se zapisalo, da ima vsakdo pravico do pitne vode in da se oskrba s pitno vodo za prebivalstvo opravlja kot neprofitna javna služba. Do danes še ni bilo glasu o tej pobudi.
Spomnimo: predlog nekdanjega evropskega komisarja Michela Barnierja o umiku vode iz predloga direktive o koncesijah je sprožil močno negativne odzive v evropski javnosti že leta 2013. Državljani EU so temu nasprotovali z državljansko pobudo (Right2Water), zbrali so skoraj 1,9 milijona podpisov. Slovenija je takrat zbrala 17.546 podpisov, štirikrat več, kot je bil minimum glede na število prebivalcev. A pravica do vode v evropski zakonodaji še vedno ni opredeljena kot temeljna človekova pravica. Evropski parlament se temu očitno načrtno izogiba. Tudi sporazumi TIPP, TISA in CETA bodo krepko posegli v pravico do črpanja in distribucije vode, saj bodo korporacije zlahka pohodile ljudsko voljo. Resnični odnos do pobude glede vode pa je pokazalo lansko glasovanje v evropskem parlamentu. Čeprav je »šlo skozi«, smo ostali brez vsakih trdnih zagotovil in brez potrditve vpisa pravice do vode v ustavo EU, kar je bila osnovna zahteva pobude Rigth2Water. Poslanci so tudi pozvali Evropsko komisijo, naj trajno izključi storitve rabe vode iz pravil notranjega trga in vseh trgovinskih pogajanj, a ta kot da sedi na ušesih. Tako lahko ta čas samo še države članice same izpeljejo vpis v ustavo ali pa bomo s trgovskimi sporazumi izgubili pravico do sicer javne dobrine.
Prvi so znoreli Irci. Poročevalka za vprašanje vodnih virov v evropskem parlamentu, irska poslanka Lynn Boylan, je ogorčena: »Na Irskem je uvedba pavšala za vodo povzročila nekaj največjih protestov, kar smo jih videli pri nas. Glede na to, da imajo Irci eno od najprijaznejših oblik plačevanja za vodo, t. i. splošni davek, in je voda skoraj brezplačna, je njihova jeza razumljiva. Kljub temu je bil glede na zahteve civilne pobude Right2Water uradni odgovor Komisije na ta problem žal precej nejasen in neustrezen, brez želje po rešitvi. Prezrli so vse ključne zahteve iniciative in bedno je, da Komisija ni predstavila niti zakonodajnih predlogov ter utemeljila vode kot osnovno človekovo pravico. Ključna zahteva je bila, da Komisija izpelje to pravno zahtevo po vsej Evropski uniji, ne pa da jo pusti vnemar.«
Mnogim je to ušlo, a na predzadnji dan starega leta so na ministrstvu podelili 30 koncesij za črpanje vode. Sicer se tam branijo, da so samo podaljšali nekaj, o čemer se dolgo niso uspeli sporazumeti, in da gre samo obdobje enega leta, a meni nič, tebi nič razpolagajo z naravnimi viri vode, ki so last vseh državljanov, ne pa ministrstva, uradnikov ali podjetij (koncesionarjev).
Povsod po svetu enaka zgodba. Poročevalka je poudarila, da gre pri uporabi vode za naravni monopol, kjer konkurenca med zasebniki nikoli ne bo delovala. Voda mora ostati javna dobrina, na njen račun ne sme priti do kovanja dobičkov, če že, pa se morajo investirati v boljšo infrastrukturo in ne v korist delničarjev oziroma plač menedžerjev. V Sloveniji je že kar nekaj primerov takega kršenja in pretirano visokega obračunavanja: Sevnica, Brežice, Ptuj. Občani Laškega za oskrbo s pitno vodo zdaj korporaciji Heineken plačujejo okrog 30 odstotkov več kot v sosednjem Celju, za čiščenje pa korporaciji WTE 2,8-krat več kot občani Ljubljane.
Grožnje niso iz trte izvite. Da grožnje glede vode kot temeljne pravice in javne storitve niso brez osnove, se je potrdilo lansko poletje, ko so načrtovali uporabo vode v Grčiji kot del seznama privatizacije v okviru programa njenega reševanja. Po domače rečeno so hoteli Grkom odvzeti pravico do uporabe njihove lastne vode. »Komisija bi morala dati prednost odzivanju na to več kot upravičeno državljansko pobudo, ne pa da takšne iniciative pometa pod preprogo,« so prepričani v skupini Zelenih, pri kateri je dr. Igor Šoltes poleti s posebnim pismom apeliral na parlament zaradi grškega problema.
Mimogrede: evropski parlament je resolucijo Pravica o vodi sprejel s 363 glasovi za, 96 proti in 261 vzdržanimi. Ravno ti zadnji močno vzbujajo skrb. Največji nasprotnik državljanskega vpisa vode v ustavo EU je bila skupina EPP in še posebej ECR. Gre za angleške konservativce, zagovornike trdega kapitalizma. Skupini EPP, ki je nasprotovala vpisu pravice do vode, pa pripadajo tudi naši štirje poslanci Patricija Šulin, Milan Zver, Romana Tomc in Lojze Peterle.
Dva milijona ljudi v EU nima dostopa do čiste vode in sanitarij, vse pogostejši pa so tudi pritiski po privatizaciji vode po vsej Evropi.
Povozili ljudske glasove. Vsekakor gre za zelo nepošten odnos do glasov in truda tistih, ki so podprli kampanjo za človekovo pravico do vode, je prepričana prej omenjena irska poslanka. Evropska državljanska pobuda naj bi namreč dokazala državljanom, da je EU pripravljena na sodelovanje pri zadevah, pomembnih za ljudi, ne pa da jih pregazi, je še dodala. Zato utemeljeno pričakuje, da bo Komisija končno naredila nekaj konkretnega, ne pa da državam nenehno sugerira le politiko omejevanja in privatizacijo v imenu gospodarskega interesa. Da bo torej prisluhnila pravici do vode, ki ni nič drugačna kot pravica do svobodne izbire ali življenja.
Če ne bi bilo naravnih virov, tudi vojn ne bilo. Vojne se ne zgodijo z božjo pomočjo. Če bi naravne vire pravično razdelili med vse ljudi, ne bi bilo migrantov. In če ne bi bilo nafte, ne bi razpadale arabske države. Tudi plaže, če ne bi bile ograjene, bi bile za vse. Pa saj morje, jezera, reke pripadajo nam vsem, mar ne?
Za Evropo, ki bo prisluhnila ljudem! Tudi dr. Igor Šoltes opozarja, da mora upravljanje z vodami namesto gospodarskih učinkov in profita upoštevati vse ljudske potrebe. Če smo se že zavzemali za vpis zlatega pravila v ustavo, ki sploh ni tako človeško in življenjsko pomembno, zakaj potem ne bi vpisali tudi pravice do vode? »Žal razne državljanske pobude in peticije v evropskem parlamentu težko doživijo uresničitev. Organi EU so v razumevanju demokracije zelo omejeni. Recimo, sporazum TTIP kljub trem milijonom državljanskih podpisov ni bil vreden vsaj odgovora Evropske komisije. Mi predvsem potrebujemo Evropo, ki bo prisluhnila državljanom in ne kapitalu,« je še dodal dr. Šoltes.
Pozitivni primeri. Pred letom in pol so Italijani na referendumu, udeležilo se ga je 57 odstotkov volivcev, s 96 odstotki glasovali proti privatizaciji vode. Leta 2006 je Nizozemska z zakonom prepovedala privatizacijo vode. Podobno zakonodajo so sprejeli v Urugvaju in leta 2000 so se uprli ljudje iz Cochabambe v Boliviji, ko je vlada poskušala razprodati njihovo vodo ameriški multinacionalki Bechtel. Torej je mogoče. Le storiti bo treba kaj. In zakaj referendum? Ker je najvišja volja ljudstva. Prinesel bi zmago ljudem, a končno o nečem zares pomembnem.
