Kdo v resnici je ta profesor zgodovine?
Zase pravi, da je po duši humanist, ki vidi smisel v zgodovini, kajti le tako lahko razume sedanjost. Dobro se počuti med dijaki, tudi takrat, ko so "tipični" dijaki ... Rad ima svoj poklic, kolesarjenje, čokolado z marcipanom, Pariz in uporništvo. Geografijo ima rad iz praktičnega razloga – je zagrizen kolesar, ki potuje z zemljevidom in nikoli z navigacijo.
Imajo ga za človeka z veliko začetnico. Za osebo z nabrušenim jezikom ter za srčnega in zaupanja vrednega človeka. Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor, ki je za leto 2014 prejel priznanje za naj prostovoljca, je bil poznan kot neustrašen humanitarni aktivist. Deloval je v Humanitarnem združenju Žvižgač, a je, kot smo že pisali, presenetil z objavo na družbenem omrežju Facebook, da bo poslej samo še učitelj.
Je vaša odločitev, da ne boste delovali v Humanitarnem združenju Žvižgač, dokončna?
Absolutno, da. Tudi če bi mi bilo kdaj žal, poti nazaj ni in ne bo … Pa verjamem, da mi ne bo, ker načeloma se ne oziram nazaj, ampak – kolikor se le da – samo naprej.
Doslej smo vas poznali tudi kot humanitarca. Kdo je danes Boris Krabonja?
Še zmeraj isti, kot je bil in bo … nikoli nič posebnega in predvsem Boris, ki potrebuje delo, da je srečen.
Ste še aktivni v društvu Žvižgač oziroma je Boris še žvižgač?
Četudi nisem več aktiven član društva, žvižgač sem bil in bom. To pomeni, da bom jasno in glasno opozarjal na nevarnosti, ki prežijo na ljudi … Tudi to je bil eden od razlogov, da sem zapustil društvo, kajti precej smo/so se oddaljili od bistva Žvižgača … OPOZARJANJE!!!
To pomeni, da jim odpovedujete pomoč?
Nikoli, ampak res nikoli nikomur ne odpovem pomoči, če jo potrebuje, zato tudi ne vem, zakaj bi (žvižgačem, op. p.) Viki, Gregorju, Alešu, Nini, Ksenji, Juretu in Janu ali komurkoli kdaj odpovedal pomoč.
Kaj je pripomoglo k vaši tako nepričakovani odločitvi?
En razlog sem že navedel, kot drugo pa naj si noben uradnik (od predsednika do zadnje tajnice v županstvu) ne domišlja, da nasedam na sladke besede, pohvale, nagrade ali, bog ne daj, privilegije. Kajti pri Borisu veljajo le dejstva, narediš ali ne narediš … In zato, da me bodo utišali, so vsake toliko časa »canknili« nekaj več evrov na račun in bi moral biti tiho. Ker če ne bom, še tega ne bo. Prosim? Odločilni trenutek pa je bil, ko mi je postalo jasno, da je velika verjetnost, da bom hranil in pomagal bodočim domoljubom, ki bodo z velikim veseljem in ponosom vstopali v takšne in drugačne garde. Samo zato, da bodo lahko svoj gnev in bedo znašali nad še večje reveže, kot so sami – begunci.
Je bilo v društvo kaj takšnega, kar vas je posebej motilo?
Motilo? Hmmm. Mogoče dejstvo, da smo postali družinsko podjetje in se ujeli v čustvene odnose in vse manj profesionalne.
Se boste priključili kakšnemu drugemu humanitarnemu društvu ali ga ustanovili?
Ustanovil, mislim, da nikoli več. Ja, vem, vem, tudi moja babica je vedno rekla, da se zarečenega kruha največ poje. Da pa se komu pridružim? Težka bo, ne verjamem, da si kdorkoli želi mojega sodelovanja. Vsekakor pa na področju prostovoljstva še nisem naredil vsega, kar moram. To je v tem trenutku moja velika želja, ampak želje si načeloma izpolnjujem … (smeh)
Kaj boste počeli zdaj? Boste samo učitelj?
Samo učitelj? To nikakor ni samo, to je poslanstvo in vsak dan moram hudičevo garati za to, da sem v očeh svojih dijakov verodostojen, da moram to, kar v teoriji učim, tudi v praksi živeti. Ni to tako enostavno. Tako da … ja, učitelj bom!
Kaj pa ljudje, ki potrebujejo pomoč?
Pomagal jim bom. Ne da sekundo razmišljam … Saj to je moja, naša dolžnost, da pomagamo ljudem, ko potrebujejo pomoč … Seveda če si iskreno želimo boljši svet.
Ali se boste odpovedali tudi humanitarnosti na šoli?
Nikoli!
Begunska kriza še kar ne pojenja. Boste še naprej pomagali beguncem ter kako so v društvu sprejeli vašo odločitev?
Vedno bom pomagal vsem ljudem. Zame ne obstaja rasna, nacionalna, verska, etnična, spolna ali kakršnakoli razlika. Človek je človek, pa če mi verjamete ali ne … Za društvo pa še ne vem, ampak bom kmalu zvedel, kajti prošnje za pomoč že prihajajo. Sicer pa če bodo s tem mislili, da kaznujejo mene, bodo naredilo veliko napako … kaznovali bodo ljudi, ki potrebujejo pomoč. Zavedati se morate, da jaz sem jaz in tak bom ostal.
Kako gledate danes nazaj? Vam je česa žal?
Ničesar. Vse, kar bi spremenil, je le to, da bi se veliko prej začel izobraževati na področju prostovoljstva, kajti zelo naivno sem si predstavljal, da pač prostovoljec si, ko se za to odločiš. Pa ni čisto tako. Ampak to je že druga zgodba.
Vas doma podpirajo pri tovrstni odločitvi?
Nikogar nisem ubil, okradel, uničil, diskriminiral … Zato ne vem, zakaj me ne bi podprli. Moja družina me ima rada, prav tako kot jaz njih. Zato sem lahko suveren pri svojih odločitvah. In nič se bati – že jutri bom poskrbel, da ne bo dolgčas.
