Zadnji meseci za Danico in Zdenka Kostanjevec, ki živita v neprofitnem stanovanju v središču Ptuja, niso nič kaj prijetni. Imata sicer štiri hčerke, tri so že na svojem, najmlajša je devetošolka, a pravita, da se jim je podrl ves svet.
Izpraznitev nepremičnin je napovedana za 16. februar.
ŽIVLJENJE BREZ DOSTOJANSTVA
»Najbolj sva se bala dneva, ko bi naju v nabiralniku pričakalo obvestilo o deložaciji. To se je zgodilo. Ne spimo. Samo o 16. februarju razmišljamo in žalostno pogledujemo proti temu listu papirja,« je poudarila še ne 51-letna Danica Kostanjevec, ki je s skoraj 58-letnim možem Zdenkom pred petimi leti ostala brez službe. Več let je na območju Ptuja delala kot čistilka, potem je zbolela in izgubila službo, zato sta, dodaja, zdaj z možem izgubila vse dostojanstvo. »Delodajalka, pri kateri sem bila zaposlena, mi dolguje nekaj plač. Vsega skupaj bi se gotovo nabralo šest tisoč evrov, s katerimi bi zagotovo lahko plačala celoten dolg, ki se je nabral za stanovanje. Ni prijetno. Počutim se ničvredno,« pojasnjuje Danica. Zdenko pa je bil 25 let zaposlen na tamkajšnji območni enoti geodetske uprave.
HRANA PRED IZTEKOM ROKA
V trgovino hodita sproti in s skrbno pripravljenim listkom, na katerem piše samo tisto, kar v tistem trenutku najbolj potrebujeta. S hčerko živijo od socialne podpore v višini 500 evrov, stroškov se jim mesečno nabere za 420 evrov, zato jim na koncu meseca ostane zgolj kakšnih 20 evrov. »Kupujemo samo kruh, pa tudi moko. Z možem imava rada šmoren (carski praženec, op. p.),« je bila odkrita Danica in dodala, da se na njuni mizi največkrat znajdejo živila, ki so tik pred iztekom roka. »Nama je pomembno, denimo, da je na mizi zjutraj kakšna pašteta. Pa ni važno, kakšne znamke je,« pove Zdenko, ki se nadvse trudi, da bi našel kakšno zaposlitev, zato redno pošilja prošnje za delo na najrazličnejše naslove, a še ni imel uspeha. »Za kakršnokoli delo sem pripravljen prijeti. Tudi na pokopališču bi delal in na roke kopal jame za pokojnike, če bi bilo treba. Samo da bi kaj zaslužil. Imava namreč tudi kredit in banki dolgujeva 900 evrov. Ta dolg sicer poskušava malo zmanjšati z denarjem, ki ga prejemava s socialno podporo,« je dejal Zdenko.
SLADKORNA BOLNICA
In vrh vsega, ko se mesečni stroški že tako kopičijo, je Danica še sladkorna bolnica. »Dajem si injekcije, medtem ko na kakšno dietno hrano, ki bi jo sicer morala jesti, ne upam niti pomisliti. Zato jem kruh in jabolka. To si lahko privoščim, drugega ne. Pred hišo imam posajen rožmarin, timijan za juhe, živali, da bi lahko na mizo postavila kakšno meso, pa nimava. Za pojest sva dobila dve rački, a se nama preveč smilita, zato sva ju ohranila pri življenju. Majhnega kužka imava od prej,« prizna sogovornica. Z zakoncem živita že 31 let v tej večstanovanjski hiši, v katero sta vložila veliko denarja. »Ko sva se vselila, je bilo polno vlage. Marsikaj sem že postoril v stanovanju in vanj sva skupaj s soprogo vložila veliko denarja. V kuhinji, denimo, sem na novo položil keramične ploščice, uredil kopalnico, zaradi prostorske stiske smo si spalnico uredili kar v dnevni sobi oziroma nad njo, kot nekakšen atrij,« razloži Zdenko.
ŽELI NA BLED
In če bo vendarle prišlo do deložacije, ne vesta, kam naj gredo. »Nimamo kam. Lahko gremo samo v Nemčijo, kot begunci, ali pa v bližnji park pod dravski most,« se pošali Zdenko. Rešitve ne najde niti Danica, ki ima še eno neizpolnjeno željo. »Četudi sem morje videla samo enkrat, bi najraje obiskala Bled. To je res moja edina želja. Samo enkrat, da ga vidim, in bom srečna,« zaključi Danica in odkrito prizna, da pred otrokom ne govorita o deložaciji, vseeno pa upata, da bodo vsaj to zimo še preživeli na toplem.
