Mimoidoči gotovo ne pomislijo, da bi se za zidovi navzven povsem običajnega bloka v mariborski mestni četrti Tezno, v stanovanjski soseski v Panonski ulici, lahko odvijala tako žalostna socialna zgodba. Tja nas je povabila Katarina Goričan Pokrivač, ki pomaga ljudem v stiski.
Tridesetletna Stojan Kamenšek in Leonida Weingerl, neporočeni par iz Kidričevega oziroma Svečine, ki sta oba končala srednješolsko izobraževanje (on je po izobrazbi pek, ona ekonomski tehnik), sta si življenje predstavljala povsem drugače. Še posebej Stojan, ki je nedavno odšel »s trebuhom za kruhom« prek luže v Ameriko, kjer je delal za slovensko podjetje. »Po treh mesecih sem se vrnil, še bolj lačen, saj nisem dobil nobenega plačila. Pravic pa pri nas delavec tako nima,« je ogorčen, Leonida pa dodaja, da je sama imela doslej zgolj priložnostne zaposlitve, nič resnega, saj po izteku pogodbe te ni želel nihče podaljšati. »Oba bi rada delala. Želiva si zaposlitve, a od tistih podjetij, ki nama po poslani prošnji sploh odgovorijo, dobiva samo negativne odgovore. Karkoli bi delal, samo da bi bila služba,« pove Stojan. Leonida je samo v nekaj mesecih poslala več kot sto prošenj za delo.
Za Leonido in Stojana iz Maribora je mogoče, žal, že od njune mladosti reči, da sta vajena lakote, pomanjkanja, skromnosti. Vendar pri svojih 30. letih ne vržeta puške v koruzo, ampak vsak dan iščeta zaposlitev, ki bi bila ustrezna njuni izobrazbi. Res pa je, dodajata, da nista izbirčna in bi poprijela za kakršnokoli delo, samo da bi bila služba in reden dohodek.
PREŽIVETJE S 30 EVRI
Trenutno se preživljata s socialnim prispevkom v višini 430 evrov. Od tega plačata za 33 kvadratov veliko stanovanje skoraj 350 evrov najemnine, za avtomobilsko zavarovanje odštejeta 42 evrov, preostalo je za preživetje. »Avto je še edino, kar imava. Z njim se voziva samo na razgovore za službo. Ker nimava denarja, zamujava z avtomobilskim zavarovanjem. Ne gre drugače. Če ne bi obdržala tega denarja, ne bi imela kaj za jesti,« pojasnjuje Leonida, ki o tem, kako je, če moraš mesec preživeti s 30 evri, doda: »Včasih nimava niti za mleko in kruh. Velikokrat sva lačna. Na najinem jedilniku so skoraj vsak dan testenine s paradižnikovo mezgo. Tisto, kar dobiva.« V enosobnem stanovanju sicer ima manjšo kuhinjo, a kaj, pravi, ko v njej nima kaj pripraviti.
ŠE PRED ZAJTRKOM ISKANJE SLUŽBE
Oba priznavata, da sta že dovolj zrela za starševstvo, vendar glede na situacijo na otroke sploh ne upata pomisliti. »Kaj naj dam otroku, če ne nahranim niti sebe, kaj šele da bi redno pokrivala stroške,« je iskren Stojan, ki se z Leonido pogosto ne odpravi ven iz stanovanja. »Zjutraj, še preden dava kaj v usta, če sploh kaj imava, prižgeva računalnik, da pobrskava, kje bi lahko dobila delo,« pove in nadaljuje, da od svojih družin ničesar ne pričakujeta. »Oba sva odraščala precej revno, zato si naju pod isto streho res ne bi mogli privoščiti,« poudarja Stojan.
TAJILA REVŠČINO
Leonida se s cmokom v grlu spomni svojega otroštva, ko je od ranih let občutila pomanjkanje, a je veljalo prepričanje, da je revščina nekaj slabega in je ne sme priznati. »Imam še sestro, in kolikor se spominjam, nam po plačilu položnic na koncu meseca ni veliko ostalo. Oče, ki je bil edini zaposlen, je dobil kredit, da je lahko odkupil stanovanje. In dokler smo imeli babico, ki nam je občasno posodila kakšen evro, smo še nekako shajali. Ko je umrla, so bila zame edina rešitev priložnostna dela. Pogosto tudi na 'črno', saj je bil vsak evro dobrodošel. Kot otrok sem se večinoma lahko kopala pri sosedih, saj doma kopalnice nismo imeli. Tam sem tudi večkrat jedla, saj sem bila lačna. Oče pa mi je kar naprej govoril, da ne smem govoriti naokrog, da sem lačna,« s solzami v očeh pove Leonida, ki nosi očala še iz prvega letnika srednje šole, težave pa ima tudi z zobmi, kar pripisuje tudi neustrezni zobozdravstveni oskrbi, a da bi si to uredila, si lahko predstavlja samo v sanjah. Božični večer bosta preživela skupaj, doma, pravita. Postavila si bosta smrekico. »Želiva si zdravja in službe,« sklene Leonida, Stojan pa jo dopolni: »Da se nama vrne upanje in nama ne bo treba več nikogar prositi.«
POMAGAJMO JIMA
Stojanu in Leonidi lahko pomagajo tudi bralci časopisa Svet24, bodisi s hrano bodisi s toplimi oblačili velikosti 54 (zanj) in XXL (zanjo) ter obutvijo številka 44 (zanj) in 41 (zanjo). Ali z bančnim nakazilom na transakcijski račun Humanitarnega društva Križemrok SI56 6100 0000 8119441. Obvezno je treba izpolniti namen nakazila: Pomoč Stojanu, koda namena: CHAR. Preostali podatki: Humanitarno društvo Križemrok, Kamniška graba 141, 2351 Kamnica. Račun je odprt pri Delavski hranilnici d. d., Maribor, BIC banke je: HDELSI22. Lahko pa tudi pokličete Katarino Goričan Pokrivač, ki jima pomaga, na 031 234 321 ali ji pišete na katarinagp@gmail.com.
