Novice Svet24

Tujci se nadzorovano gibljejo med montažnimi objekti, okoli njih je veliko policistov, prostovoljcev in pripadnikov civilne zaščite. Odkar sta se slovenska in hrvaška stran dogovorili, da jih vozijo z napovedanimi vlaki, javnost ne sliši več veliko o begunski krizi in nevzdržnem stanju v Posavju, o katerem smo mediji poročali oktobra in novembra. Na prvi pogled je videti, kot da jih pri nas sploh ni, a to še zdaleč ni res. Še v začetku leta jih je v povprečju prispelo tri tisoč na dan, kar sploh ni malo, saj je toliko vseh prebivalcev KS Dobova. Po registraciji in oskrbi jih odpeljejo v sosednjo Avstrijo, kar v praksi pomeni, da v Dobovi preživijo od šest do osem ur.

TRIDESET PROSTOVOLJCEV V IZMENI

J. A., arhiv DL

»Tukaj je vsak dan zelo pestro, vedno kaj dodatno urejamo in postavljamo. Danes na primer bomo postavili sanitarni zabojnik za prostovoljce,« je pojasnil Janez Melanšek iz Uprave za zaščito in reševanje (URSZR). Izzivov jim ne manjka, zdaj so nizke temperature, narava jim je v več pošiljkah že namenila sneg. »Moramo paziti na montažne objekte, poskrbeti, da je zunaj očiščeno in v šotorih primerno toplo,« je našteval in pojasnil, da v šotorih z agregati vzdržujejo med 20 in 25 stopinjami Celzija. »Dnevno je tu v eni izmeni okoli 30 prostovoljcev iz Rdečega križa, Karitasa, filantropije in Adre ter tudi 10 javnih delavcev.« 

Tam je bila tudi vodja brežiške izpostave URSZR, Zdenka Močnik: »Veseli smo, da je zima pritisnila nekoliko pozneje, kot bi lahko. S tem nam je bilo prihranjenih precej skrbi, imeli smo le nekaj težav z elektriko.« 

PRIMANJKUJE MOŠKIH ČEVLJEV

V šotoru z oblačili in obutvijo smo srečali sekretarko novomeškega združenja Rdečega križa, Barbaro Ozimek, ki je bila v Dobovi s še tremi prostovoljci tisti teden že tretjič. Že od jutra so urejali stvari, saj se redno dogaja, da ko pride množica beguncev, hitro nastane zmešnjava. Oblačil in obutve si ne jemljejo sami, temveč jim jih nosijo prostovoljci. »Sem prihajajo različno oblečeni in obuti, nekateri so, drugi pa niso v zimskih oblačilih. Trenutno imamo največje pomanjkanje moške obutve, niti enih čevljev, večjih od številke 40, nimamo,« je potarnala.

Obhod šotorov v Malenškovi družbi je potrdil domnevo, da je življenje v sprejemnem centru zelo urejeno. Nobenih izgredov, nobenega vpitja. Policisti so ravno v skupinah iz velikega šotora na avtobuse začeli spuščati tujce. V angleščini so se hitro dogovorili, kdo je s kom v sorodu, in družinam omogočili, da so se vkrcale na isti avtobus. Brez prepirov.

J. A., arhiv DL

DOMAČINI GA NE ŽELIJO

»Ne rečem, da sprejemni center ni urejen, a še vedno trdim, da je tujek za Dobovo, ki ga tu ne potrebujemo,« je na vprašanje, ali so se domačini navadili, odgovoril predsednik KS Dobova Mihael Boranič. 

V kraju je zaradi prevozov beguncev predvsem veliko več prometa, domačine pri železniški postaji moti hrup, dejstvo, da so na območju nekdanje livarne begunci, odvrača turiste. »Včasih je bilo to industrijsko območje, potem so ga spremenili v kmetijskega. Ko je v preteklosti krajevna skupnost želela, da bi tu zgradili nakupovalno središče, zemljišča ni bilo mogoče spremeniti v industrijskega, zdaj pa se tu lahko postavljajo objekti. Država si jemlje pravico tam, kjer ji ustreza.« 

Da bi dobovska krajevna skupnost dobila kakšno odškodnino na račun beguncev, domačini lahko samo sanjajo. »Oktobra smo nasuli poljske poti, da so po njih lahko hodili begunci, ko so jih še peš vodili iz Rigonc do Brežic. To nas je stalo šest tisoč evrov in še do danes nam država ni plačala niti evra, ker se ne morejo dogovoriti, katero ministrstvo naj bi plačalo ta strošek. Njim bi bilo najbolj všeč, če bi mi bili tiho, a ne bomo!«