Bil je 5. avgust, pisalo se je leto 1990. Takrat 20-letni Srečko se je skupaj s sinom, takrat starim leto in pol, ter s punco odpravil na kopališče v Domžale, pridružil pa se jim je tudi njegov brat Sašo. V nekem trenutku se je Srečko odpravil proti bazenu in se usedel na rob.
10 milijonov takratnih tolarjev (okrog 41 tisoč evrov) odškodnine je Srečko prejel z obrestmi vred.
»Kot da bi nekdo ugasnil luč«
»Sedel sem na robu bazena, potem pa sem se iz sedečega položaja vrgel oziroma skočil vanj. Ne na glavo, ampak bolj na trebuh. Potem se ne spomnim ničesar, kot da bi nekdo ugasnil luč. Nato sem se zbudil v ljubljanskem UKC,« opiše Srečko, njegov brat Sašo, ki je bil v času nesreče le nekaj metrov stran, pa doda: »Po skoku sem opazil, da lebdi na vodi. Njegova punca je opazila, da se nekaj dogaja oziroma da je nekaj narobe, potem pa takoj stekla k njemu. Reševalca iz vode v tistem trenutku sploh ni bilo v bližini, zato sem takoj stekel ponj, od kraja nezgode je bil oddaljen približno 50 metrov. Imel je svojo pisarno, in ko sem pritekel do njega, je imel noge na mizi ter poslušal glasbo. Dejal sem mu: 'Človek se utaplja!' Medtem pa so že drugi kopalci vlekli Srečka iz vode, in to nepravilno. Ko je reševalec prišel do Srečka, sploh ni znal pomagati, ampak se je kar tresel od strahu. Srečko je bil pod vodo, ki je bila globoka približno 90 centimetrov, zagotovo pet minut. Prišlo je do utopitve in zastoja srca.« Ko jim ga je uspelo potegniti iz bazena, mu je naključni kopalec, sicer bivši policist, začel dajati umetno dihanje, ena izmed obiskovalk bazena, zdravnica, pa mu je masirala srce. K sreči je začel spet dihati, kmalu pa so prišli reševalci in ga prepeljali v ljubljanski UKC. »Nihče od teh, ki so me vlekli iz vode, ni predpostavljal, da bi lahko šlo za poškodbe hrbtenice,« pravi Srečko, a se je na žalost zgodilo ravno to. »Je že res, da sem z glavo zadel ob trdno dno, a še zdaj ne verjamem, da sem se zaradi tega tako močno poškodoval, temveč je do teh poškodb prišlo zaradi nepravilnega reševanja.« V bolnišnici so ugotovili, da je utrpel poškodbo 4. in 5. vratnega vretenca; zaradi tega je bil več kot dva meseca priklopljen na aparate za dihanje. Vmes je prišlo še do zastoja srca, skupno pa je bil nato po bolnišnicah več kot eno leto.
V bolnišnici so ugotovili, da je utrpel poškodbo 4. in 5. vratnega vretenca; zaradi tega je bil več kot 2 meseca priklopljen na aparate za dihanje.
Na bazenu bi morala biti dva reševalca
V času zdravljenja ni razmišljal o tožbah, saj je bilo, logično, bolj pomembno to, da se čim hitreje in čim bolj pozdravi. Ko je bil že doma, se je nekega dne odpravil v knjižnico in se v knjigah pozanimal o zakonu o varnosti v urejenih kopališčih. »Piše, da bi morala biti v mojem primeru na bazenu dva reševalca in da bi morala biti kopalna površina v času delovanja neprekinjeno opazovana. Tega se v mojem primeru niso držali,« opisuje Srečko, ki se je po tem odločil za tožbo in najel odvetnika Ludvika Marošo. Potem se je začelo, najprej sojenje na okrožnem sodišču za plačilo odškodnine in rente. Tožena stranka je bila upravljavka javnega mestnega kopališča v Domžalah, torej občina Domžale, ki se je pozneje »razpršila« na občine Domžale, Lukovica, Mengeš in Moravče. Srečko opisuje, da vse ni potekalo tako, kot bi moralo: »Ko so bile zaslišane priče, odvetnika Maroše sploh ni bilo na sodišču. Vse skupaj je bilo čudno.« Na sodišču je Srečko dejal, da se na bazenu sam ni mogel tako hudo poškodovati, kakršne poškodbe je utrpel na koncu. »Sodišče je nato dodelilo sodnega izvedenca, on pa bi moral v roku treh mesecev podati mnenje. A to se ni zgodilo, saj je vse skupaj trajalo več kot eno leto,« pravi 46-letni Srečko. Izvedenec je v mnenju med drugim zapisal: »Kopališki mojster je oseba, ki mora biti usposobljena za nudenje prve pomoči, kot bi bila potrebna tožeči stranki. /…/ Sem mnenja, da je bilo oživljanje adekvatno in pravilno, razen vlečenja iz vode in začasne imobilizacije vratne hrbtenice, kar pa ni vplivalo na že prisotne poškodbe. Pravočasno nudenje prve pomoči ne bi zmanjšalo posledic v smislu ohromelosti.«
»Sem težek tetraplegik, ne morem si sam skuhati, ne morem se sam uleči v posteljo in tako dalje,« pravi Srečko Trujanovič.
Zahteval je 22 milijonov odškodnine
Ker se Srečko z mnenjem ni strinjal, je sledilo dopolnilno izvedensko mnenje, a v njem se je izvedenec omejil le na posledice, ki so nastale zaradi nepravočasnega nudenja prve pomoči, zaradi česar je prišlo do vdora vode v dihalne poti oškodovanca, prenehanja dihanja in zastoja srca, nato pa do razvoja akutnega respiratornega distres sindroma, obojestranske pljučnice in upada pljuč. Srečko se tudi s tem ni strinjal, a sojenje se je nadaljevalo. Odvetnik je zahteval skupno odškodnino 22 milijonov tolarjev (okoli 92 tisoč evrov) ter plačilo mesečne rente, in sicer za časovno obdobje od 1. 7. 1992 do 31. 7. 1994 znesek 780 tisoč tolarjev (okrog 3200 evrov), od 1. 8. 1994 do 31. 10. 1997 1,170.000 tolarjev (okrog 4900 evrov), od 1. 11. 1997 pa je vtoževal mesečno rento po 50 tisoč tolarjev (približno 210 evrov). Okrožno sodišče je razsodilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožniku šest milijonov tolarjev (okrog 25 tisoč evrov) z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti pravdne stroške. »Višji tožbeni zahtevek (višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode ter v celoti tožbeni zahtevek za plačilo rente) se zavrne,« so razsodili. Zoper to sodbo sta se nato obe stranki (tožnik in tožena stranka) pritožili, o njej pa je odločalo višje sodišče, ki je razsodilo: »Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.« Po reviziji dveh toženih strank proti sodbi višjega sodišča je zadeva romala še na vrhovno sodišče, ki je razsodilo, da se revizija zavrne, in je tako na koncu obveljala odločitev prvostopenjskega sodišča. Srečko pravi, da so sicer razmišljali o menjavi odvetnika, a niso imeli denarja.
O dogodku ni policijskega zapisnika
Leta 2000 je le prejel odškodnino, z obrestmi vred na koncu približno deset milijonov tolarjev (okrog 41 tisoč evrov), nekaj denarja pa je moral dati tudi odvetniku. »Zgodila se mi je krivica. Napisali so, da sem bil pravilno reševan, čeprav takrat zraven sploh ni bilo reševalca iz vode. O dogodku tudi ni policijskega zapisnika,« je ogorčen Srečko, ki ga je punca po nesreči zapustila, njegov sin, ki je danes star 26 let, pa se je lani poročil, a Srečko enostavno ni imel denarja, da bi mu kupil darilo. Njegova pokojnina zdaj namreč znaša okrog 800 evrov, od tega mora odšteti okrog 760 evrov za dom starejših občanov (MGC Bistrica), kjer biva, 15 evrov za zavarovanje in 20 evrov za mobilnik. Na koncu meseca mu ostane le pet evrov. »Sem težek tetraplegik, ne morem si sam skuhati, ne morem se sam uleči v posteljo ... Vseskozi moram imeti nekoga ob sebi.« Ob strani mu v dobrem in slabem stojita brat in mama, ki ju obišče skoraj vsak dan. »Če bi imel nove dokaze, potem bi se lahko začelo obnovljeno sojenje, a kako si naj privoščim odvetnika, če nimam denarja?« zaključuje.
