PODATKI ZA NAKAZILO HUMANITARNE POMOČI:
Humanitarno društvo ADRA Slovenija, Njegoševa 15, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 6100 0001 1934 645
Koda namena: CHAR
Namen: Begunci
Sklic: ni reference
Zakaj sta se odločila, da sta letošnji dopust posvetita beguncem?
Že pred dopustom sva se pozanimala, kaj se dogaja na Lezbosu. Pred tem sva opazovala begunsko situacijo samo preko televizijskega zaslona. Nisva bila ravnodušna, nisva pa temu posvečala posebne pozornosti, dokler se v medijih ni pojavila vest, kaj se dogaja na otoku. Po razmisleku sva se odločila, da poskušava pomagati po svojih močeh. Kmalu sva se iz turistov prelevila v prostovoljca in skupaj z ostalo ekipo vsak dan pomagala tem ljudem. Vedela sva, da lahko skupaj naredimo še več, zato sva začela zbirati finančno in materialno pomoč za begunce na Lezbosu. Skupaj z ADRA Slovenija, Adrio Airways in številnimi drugimi nam je uspelo prepeljati na Lezbos dve in pol toni humanitarne pomoči, še dodatnih deset ton pa v Srbijo. Seveda nam brez pomoči ogromno državljanov Slovenije tega ne bi uspelo.
Ali sta že od nekdaj dobrodelna ali je bila to za vaju prva tovrstna izkušnja?
Sva dobrodelna že od prej, a na drugačen način. Vesela sva, da je pri nas veliko organizacij, ki pomagajo ljudem, ki se znajdejo v težkih situacijah. Takšna izkušnja, kot je z begunci, pa je bila za naju nekaj novega. Prvič sva se znašla v situaciji, ko sva lahko ljudem neposredno pomagala – pri pripravi in razdeljevanju obrokov, prvi medicinski oskrbi, z napotki o njihovi nadaljnji poti do glavnega mesta Mitilini, kjer so se lahko registrirali, ali samo s spodbudno besedo in pogovorom. Pomagati drugim tudi tebe navdaja z upanjem v prihodnost, da bo svet postal lepši.
In ni bila vajina zadnja, spet se odpravljata na Lezbos, kajne?
Res je, najina pomoč beguncem se je nadaljevala tudi po prihodu v domovino. Kmalu zatem smo ustanovili skupino prostovoljcev pod okriljem ADRA Slovenija, ki je zbirala materialno pomoč za begunce v Sloveniji in jim tudi pomagala pri razdeljevanju donacij, ko so prišli k nam. Stanje v Sloveniji je vseeno povsem drugačno kot v Grčiji, saj je tukaj pomoč države in nevladnih organizacij na zelo dobri ravni. Ker trenutno stanje kaže, da se je naša država dobro organizirala pri tem problemu, stanje na Lezbosu pa je še vedno katastrofalno, smo se odločili, da ponovno odideva na Lezbos in tam pomagava.
Kakšna bo tokrat vajina »misija« in kako lahko pomagajo naši bralci?
Najina “misija” ne bo dosti drugačna kot prvič. S to razliko, da se tokrat odpravljava tja organizirano, dobro poznavajoč stanje na otoku in pod okriljem ADRA Slovenija. Trenutno je naša glavna naloga zbiranje finančnih donacij, za katere bova osebno poskrbela, da bodo prišle v prave roke in bodo racionalno porabljene. Odprli smo še poseben bančni račun, kamor lahko tudi vaši bralci, ki si to želijo in imajo možnost, nakažejo donacije. S sredstvi bomo nakupili hrano in pijačo, velik del pa bo namenjen najemu avtobusnih prevozov. Edina možnost, da se begunci lahko registrirajo, so namreč trije dnevi hoje po 65-kilometrski poti po hribovitem otoku.
Kdo so ljudje, ki so vama pomagali in vama še vedno pomagajo pri zbiranju pomoči?
To so ljudje, ki jim je mar za sočloveka. Ljudje, ki so se sposobni vsaj za trenutek postaviti v kožo drugega in razumeti, kaj preživljajo. Tisti, ki znajo vsaj malo kritično in z lastnim mišljenjem oceniti situacijo ter ne podležejo provokacijam proti beguncem. Razumljivo je, da marsikdo finančno ne more pomagati, saj se tudi sam s težavo prebija iz dneva v dan. A se med donatorji vseeno znajdejo ljudje, ki tudi sami nimajo veliko, a se jih situacija dotakne in tako prispevajo manjši del. Seveda pa so med donatorji tudi takšni, ki lahko prispevajo večjo vsoto.
Kakšni so občutki, ko pomagaš nekomu, ki je ostal brez vsega?
Občutek je lep. Nekateri to pokažejo z besedami in se ti zahvaljujejo, drugi so bolj sramežljivi, veliko hudega so prestali, ampak vidiš srečo v njihovih očeh in nasmeh na obrazu, ki ti pove ravno toliko kot beseda hvala. Morava priznati, da v tako kratkem času v življenju nisva slišala te besede tako velikokrat. Beguncem smo razdeljevali predvsem hrano, oblačila, obutev in higienske pripomočke. Vedno, ko sva šla v skladišče iskat potrebščine, sva vzela še nekaj doniranih igrač. Otroci in njihovi starši, ki igrač niso pričakovali, so bili še posebej veseli in ti trenutki so nama ostali v najlepšem spominu.
Kakšni ljudje so prebežniki, kako bi jih opisala?
Begunci so ljudje, ki so zaradi neživljenjskih razmer v svoji domovini morali zapustiti vse, kar so imeli, saj so bila ogrožena njihova življenja. To so ljudje, ki so v življenju prestali mnogo hudega, česar si marsikdo med nami ne more niti predstavljati. Težko jih je opisati, saj ima vsak svojo zgodbo, vsi so različni med sabo, tako kot mi. Beg pred vojno ne izbira med stopnjo izobrazbe, starostjo in spolom. So izmučeni, v nevednosti, kaj jih čaka, in v upanju, da rešijo svoje življenje in življenje svojih bližnjih. Kljub vsemu preživetemu pa so prijazni in tudi oni pripravljeni pomagati. Kar nekaj jih je bilo, ki so odklonili obroke hrane, saj so s sabo imeli dovolj denarja, da so si osnovne stvari lahko kupili sami, z željo, da pomagamo tistim, ki si tega niso mogli privoščiti.
Verjetno sta slišala prenekatero žalostno zgodbo. Se vama je katera od teh še posebej vtisnila v spomin?
Zgodb je bilo mnogo. Včasih se moraš kar malo distancirati, da se ob vsem trpljenju, ki ga slišiš preko pripovedi, ne zlomiš in lahko pomagaš naprej. Najbolj žalostno je gledati otroke, ki se ne zavedajo, kaj se dogaja. Dobro angleško govoreča mamica, ki je z možem in otroki nekega večera prispela na otok, je s sabo imela hčer, ki je ves čas čepela na tleh in si zatiskala ušesa. Najprej smo mislili, da potrebuje medicinsko oskrbo, ker ima glavobol, nato pa nam je njena mama povedala, da je takšna že nekaj časa. Odkar so v njihovem mestu začele padati bombe, jo je tako strah, zato si na ušesa položi roke in manj sliši zvok bombardiranja. Očitno je doživeta travma tako močna, da še vedno v svoji glavi sliši te zvoke. Deklico je tako strah, da ne gre nikamor brez mame. Ko vidiš takšne otroke, ki niso popolnoma nič krivi za situacijo v njihovi domovini in so do vojne živeli normalno življenje, tako kot evropski otroci, veš, da je vsakršna pomoč resnično potrebna.
