Tako so menili na posvetu o razvoju agrarnega sektorja v Posavju s poudarkom na vinarstvu in sadjarstvu, ki ga je pred dvema dnevoma pripravilo Posavsko društvo seniorjev menedžerjev in strokovnjakov. Ključ razvoja je v povezovanju, ki ga med vinogradniki in vinarji ni, zato vsak na trgu nastopa samostojno.
»Vinska klet Krško je organizirana v okviru zadruge, ki je bila ustanovljena v kriznih časih, podobnih današnjim, že leta 1928,« je poudaril direktor Kmečke zadruge Krško Janez Živič. Takrat so se manjši vinogradniki povezali in skupaj nastopali na trgu. Danes, ko so časi podobni, tega sodelovanja ni, zato v zadrugi na tem področju vidijo poseben izziv. Živič izpostavlja dobro zgodbo, ki so jo v Posavju začeli pred mnogimi leti in je takrat povzročila pravo malo vojno. Gre za zaščito cvička, ki se danes kaže kot uspešna. A je vseeno na trgu več kot 50 različnih pridelovalcev tega vinskega posebneža. Z bolj enotnim nastopom bi lahko, po Živičevem mnenju, naredili več za vinogradnike, ki pa trenutno ne kažejo prave volje za kakršnokoli povezovanje. Največji izziv za prihodnjih pet let v zadrugi zato vidijo prav na področju povezovanja.
Zamujena leta
»Osnovna težava izvira iz karakterja Slovencev, in ta se kaže zadnjih 20 let, v obdobju tranzicije,« je bil kritičen Zdravko Mastnak, lastnik Vinske kleti Mastnak, posestva Krakovo, sicer pa eden glavnih akterjev v zgodbi o registraciji cvička. Poudarja, da so imeli v branži svojih pet minut med letoma 2004 in 2008, a jih niso znali izkoristiti. Zdaj so, z drugačnim konceptom, na trg prišli Hrvati, ki bodo odigrali pomembno tržno vlogo, slovenski vinarji pa bodo le nišni igralci. Ker se niso znali dogovoriti po branžah in po cehih, bo to, po njegovem prepričanju, storil neizprosen trg.
»Ne zgolj vinarji in vinogradniki, pač pa tudi sadjarji, turistični delavci, gostinci bi se morali močneje povezati,« je prepričan tudi Janez Istenič, ki je svojo prvo steklenico penine kot zasebnik dal na trg že leta 1968. »A časi še nikoli niso bili tako črni,« pravi. Najboljši izhod iz zdajšnjega stanja pa je, tako Istenič, poleg pametnih načrtov in povezovanja tudi izvoz.
Posavci tržno nišo, poleg vinogradništva in sadjarstva, vidijo tudi v pridelavi zelenjave. »A le če bodo vzpostavljene razmere za intenzivno proizvodnjo,« meni Ivan Kozole, prokurist podjetja Evrosad. Po njegovem prepričanju bi morali bolje izkoristiti podtalnico in regulirano Savo. Upa, da bo država po 40 letih vendarle uspela z zakonodajo urediti razmere za namakalne sisteme, za katere bi izkoristili vodne danosti. Nesprejemljivo se mu namreč zdi, da je vodo mogoče izkoriščati le za proizvodnjo elektrike, ne pa tudi za pomoč pri naprednih tehnologijah, ki so jih v sadjarstvu pripeljali zelo daleč.
Sodelujoči na posvetu si bodo še naprej prizadevali za združevanje posavskih pridelovalcev, pri tem pa upajo tudi na širše povezovanje z drugimi deli Slovenije.
