Vse se je začelo z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije in Hrvaške leta 1991. Takrat smo mi sprejeli Temeljno ustavno listino, ki določa, da so mednarodno priznane državne meje tudi meje nekdanjih republik SFRJ. Povsem enako ugotovitev je sprejela tudi tako imenovana Badinterjeva komisija, torej da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik tudi meje novonastalih držav na tem območju. Sledilo je leto 1992, ko je Slovenija Hrvaški predlagala osnutek sporazuma o meji, ki je odražal stanje na dan 25. junij 1991. Maja 1993 je slovenski premier Janez Drnovšek v Zagreb poslal pismo z uradnimi stališči Slovenije glede meje na morju. Pismo vključuje memorandum o Piranskem zalivu, v katerem se Slovenija zavzema za ohranitev celovitosti Piranskega zaliva pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo ter za izhod na odprto morje. Leta 1994 je potekal prvi sestanek slovensko-hrvaške diplomatske komisije za mejo. Delo komisije je bilo nato podlaga za sporazum Drnovšek-Račan leta 2001. Aprila 1997 državi podpišeta sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju, ki določa lažji režim prehajanja meje za obmejno prebivalstvo in določa, da obmejno območje na kopnem sega deset kilometrov v notranjost vsake države. Sledi april dve leti pozneje, ko hrvaški sabor z deklaracijo določi, da meja v Piranskem zalivu poteka po sredini. Vladi obeh držav nato zaprosita nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja za posredovanje pri iskanju rešitve za mejo na morju, a brez uspeha.
Napredek za kratek čas
Julija 2001 vladi obeh držav potrdita in parafirata osnutek sporazuma o meji – sporazum Drnovšek-Račan. S tem bi državi prvič določili mejo na morju in prost dostop Slovenije do mednarodnih voda. Sporazum je nesprejemljiv za hrvaški sabor. Septembra 2002 Hrvaška odstopi od sporazuma, le nekaj dni pozneje se Drnovšek in Račan dogovorita za vzpostavitev začasnega režima gospodarskega ribolova. Nato je oktobra 2003 hrvaški sabor kljub protestom Ljubljane in Rima sprejel odločitev o razglasitvi zaščitne ekološko-ribolovne cone na Jadranu čez leto dni. Leta 2005 je Hrvaška predlagala Sloveniji, da se vprašanje razmejitve na morju med državama prenese na mednarodno sodno telo. Decembra 2005 začne veljati novi hrvaški pravilnik o ribolovnem območju, ki vključuje tudi območje do sredine Piranskega zaliva. Januarja 2006 Slovenija določi svoje ribolovno območje, ki obsega ves Piranski zaliv. V začetku leta 2006 Drnovšek še enkrat predlaga sklenitev začasnega sporazuma o meji, ki ne bi določal teritorialnega dostopa na odprto morje. Avgusta 2006 pa sledi incident na Muri. Slovenija je takrat na mejo na Muri poslala specialce, ker je Hrvaška brez soglasja začela graditi protipoplavne nasipe in cesto do slovenskega naselja Murišče.
Novo soglasje in blokada
Avgusta 2006 Janša in Sanader dosežeta »neformalno načelno soglasje«, da vprašanje meje na morju in na kopnem reši Meddržavno sodišče v Haagu. Konec leta 2008 je Slovenija blokirala 11 poglavij v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU, ker je Hrvaška predložila dokumente, ki so po mnenju Ljubljane prejudicirali potek meje. Julija 2009 je hrvaški premier Sanader odstopil, med drugim tudi zato, ker ni želel sprejeti sporazuma s Slovenijo glede meje.
Svež veter
Julija 2009 se premierja Pahor in Kosorjeva dogovorita za nadaljevanje hrvaških pogajanj z EU in rešitev vprašanja meje. Novembra 2009 Pahor in Kosorjeva podpišeta sporazum za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško z ad hoc arbitražo petih arbitrov. Novembra 2009 najprej hrvaška premierka podpiše enostransko izjavo, da v arbitražnem sporazumu za Hrvaško ni nič zavezujočega, nato Slovenija odgovori z enostransko izjavo. Aprila 2010 državni zbor ratificira arbitražni sporazum, ki nato junija na referendumu tudi doživi podporo in novembra istega leta začne veljati.
Odločila bo arbitraža
Nedorečena meja med državama je vse od osamosvojitve krojila meddržavne odnose. Debata o mejah je postala prikladna priložnost za politike na eni in drugi strani, da s poudarjanjem ozemeljskih teženj pridobivajo politično podporo.
Prva, ki sta to prakso želela prekiniti in enkrat za vselej doreči mejo med Slovenijo in Hrvaško, sta bila leta 2001 takratna predsednika vlade Janez Drnovšek in Ivica Račan. S tem sporazumom bi Slovenija dobila približno 80 odstotkov Piranskega zaliva in prost dostop Slovenije do mednarodnih voda. V Sloveniji ga podpre odbor DZ za zunanjo politiko, v hrvaškem saboru pa mu ostro nasprotujejo. In dobro leto pozneje uradni Zagreb obvesti slovensko vlado, da odstopa od sporazuma o meji, češ da je »brez pravnih učinkov« in da ne more biti podlaga za rešitev problema meje.
Tako se je vse do odločitve, da bosta Slovenija in Hrvaška odprto vprašanje o meji reševali na arbitražnem sodišču, nadaljevala stara praksa političnih obračunavanj.
Usoda meje znana v kratkem
Od ustne obravnave na arbitražnem sodišču je minilo že leto dni in državi nestrpno čakata, kakšna bo odločitev arbitrov. Na Stalnem arbitražnem sodišču, ki za slovensko-hrvaško arbitražno sodišče za določitev meje med državama deluje kot nekakšen sekretariat, o datumih objave razsodbe molčijo, saj je postopek zaupen. A resnih namigov, da bi do odločitve prišlo kmalu, še ni, čeprav so na sodišču pojasnili, da nimajo sodnih počitnic in delujejo tudi julija in avgusta.
Največji kamen spotike vse od dogovora o arbitražnem sporazumu in s tem tudi najtežja naloga arbitrov je določitev meje na morju in »junctiona« Slovenije z odprtim morjem. Za Slovenijo je to nesporno »stik teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem«, za Hrvaško pa lahko zgolj »povezava« prek njenega teritorialnega morja in v bistvu nekakšen režim, saj da zaradi poteka meje na morju po sredini Piranskega zaliva in naprej do osimske meje, kot jo vidi Hrvaška, fizični stik slovenskih voda z odprtim morjem, ki se zdaj začenja precej južneje od te sredinske črte, ni možen.
Po drugi strani je Slovenija že večkrat opozorila, da bi morebitna določitev zgolj režima »neškodljivega ali tranzitnega prehoda« pomenila, da sodišče ni izpolnilo naloge, ki mu jo jasno nalaga arbitražni sporazum in ki je ločena od vprašanja režimov.
Pričakovanja
Obe državi upata, da bodo arbitri glavne odprte dileme dokončno rešili, in ne povzročili novih. Slovenija pa ob tem upa, da bo meja dokončno razrešena in da bo dobila zahtevani stik z odprtim morjem. Kot je za Svet24 pred meseci dejala svetovalka na Meddržavnem sodišču v Haagu Dominika Švarc, je odločitev mogoče pričakovati kmalu. Glede besede »junction«, ki si jo vsaka stran razlaga po svoje, pa Švarčeva meni, da ima ta izraz, kot je uporabljen v arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško, jasen pomen, torej neposreden fizični stik slovenskih teritorialnih voda z mednarodnim morjem, kar je seveda v interesu Slovenije.
Tudi hrvaški pravnik Davorin Rudolf, ki v sosednji državi velja za eksperta mednarodnega prava, je pred časom poudaril, da ima Slovenija več razlogov, da lahko upa na uspeh pri določanju meje na morju.
