Okrožno sodišče je Jelinčiča razžalitve obsodilo leta 2011 zaradi njegovega komentarja v televizijski oddaji na Prva TV leta 2006. Takrat je dejal, da Levašiču ne bi zaupal v varstvo niti treh ovac, ker bi dve zanesljivo izgubil, ter da ne ve, kako je tožilcu uspelo končati pravno fakulteto.
Po mnenju okrožnega sodišča je Jelinčič s takšno izjavo posegel v čast in dobro ime tožilca, pri čemer da je negativno stališče izrazil z besedami, izrazito usmerjenimi v diskvalifikacijo. Kot je takrat presodilo sodišče, mora biti kritika določna, argumentirana z objektivnimi dejstvi in resna, kar pomeni, da jo morajo izražati osebe, ki so strokovno kvalificirane, zato je Jelinčiču prisodilo plačilo 3060 evrov kazni. Sodbo sta nato potrdili še višje in vrhovno sodišče.
Ustavno sodišče pa je zdaj presodilo, da so državni tožilci nosilci javne funkcije, kot taki pa morajo biti pripravljeni tudi na morebitne kritične in neprijetne besede. "Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše," je zapisalo.
Ustavni sodniki so opozorili na razlikovanje med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. "Glede na ugotovitev sodišč, da je pritožnik o oškodovancu izrekel vrednostno sodbo, njegove izjave ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti, temveč je za presojo sodišč bistveno, ali je imel pritožnik zanjo zadostno dejansko podlago. Pri tej oceni je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo," so zapisali.
Po mnenju ustavnega sodišča tudi ni sprejemljivo stališče okrožnega sodišča, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe: "Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav."
