Novice Svet24

Prepričana sta, da je to zanje edina možnost boljšega življenja, a da bi jih v ne tako oddaljen Šentjernej pustila peš, nočeta. Bojita se, da bi se jim na prometni cesti brez pločnika kaj zgodilo. Šolskega kombija ne morejo uporabljati, ker je razdalja do šole prekratka, kdo drug v vasi, kjer je še nekaj Romov, jih pa tudi noče vzeti v avto.

Lidija Markelj

Darka Brajdič

Brajdičevi živijo v skromni in majhni leseni baraki sredi kmetijskega zemljišča. Roman takoj pove, da je lastnik parcele, saj je zemljo kupil od drugega Roma, a v zemljiški knjigi lastništva še nima vpisanega, kar ga skrbi. V bajti je vse natlačeno, veseli so, da so lani od dobrih ljudi dobili vsaj novo peč na drva, ker je prejšnja že razpadla. Akcijo je na pobudo romske svetnice DarkeBrajdič vodila občina in tako so pomagali še nekaj romskim družinam. Elektrike nimajo, imajo svoj agregat, najhuje pa je, da so tudi brez pitne vode. »Uporabljati moramo kar vodo iz bližnjega potoka, ki je umazana, v njej so žabe, skratka, to ni dobro,« pravi mama.

Oče Roman pripomni, da je hudo tudi, da od njihove barake do glavne ceste vodi ozka potka kar po travniku oziroma njivi, saj uradne ceste ni. Pot je seveda pogosto blatna in skoraj neprevozna, ko je bil sneg, pa je bilo nemogoče priti do ceste, in takrat so otroci pač ostali doma. »Kaj če bi nujno morali k zdravniku?« sprašujeta Brajdičeva in dodajata, da živijo kot v džungli, a to ni nikomur mar, niti občini ne. »Krademo pa ne, to pa ne,« dodata.

Pri teh romskih družinah najslabše razmere

Tako pravi nova romska svetnica Darka Brajdič iz Trdinove ulice v Šentjerneju. Na občino je naslovila veliko predlogov, kako bi občina lahko pomagala Romom, najprej seveda v Rojah. »Otroci hodijo v šolo umazani, smrdijo, česar drugi ne razumejo,« pravi Brajdičeva, ki želi, da bi za otroke naselij Roje in Mihovica občina organizirala prevoz v šolo in nazaj, saj jih morajo zdaj voziti starši.

Že odločba o rušenju

Brajdičevi od občine pričakujejo ureditev poti, a takšne želje so utopija. Kot pove Janez Hrovat z občinske uprave, imajo ti Romi črno gradnjo na kmetijskem zemljišču, objekt ima že nekaj časa odločbo za rušenje, in enkrat je bilo že tik pred tem. »A izvršitelj objekta ni rušil, ker lastnik ni imel lokacije za postavitev bivalnega zabojnika. Da bi urejali cesto do črne gradnje na kmetijskem zemljišču, pa bi bilo – milo rečeno – nezakonito,« je povedal Hrovat.

Prav dosti bolje ni nedaleč stran pri sestrah Hudorovič v Rojah. Pavla in Mirjana, obe okrog tridesetih let, imata številni družini – ena ima pet, druga pa šest otrok, a vsaka družina živi v majhni leseni kolibi. Pri Mirjani otroci spijo kar na tleh, na tleh tudi delajo domačo nalogo, posteljico ima le najmlajša, šestmesečna deklica. Z možem, ki je menda bolan, v bližini gradita novo hišo, ki je pod streho, a denarja za nadaljevanje ni. Sestri pravita, da bi oba moža rada šla v službo, a kaj ko dela ni. Včasih sta zbirala železje, zdaj še s tem poslom ni nič.

Lidija Markelj

Veliko želja, malo denarja

Najboljše razmere za življenje imajo Romi v romskem naselju v Trdinovi ulici v Šentjerneju, kjer si želijo vrtec. V njem bi lahko delovalo tudi kulturno društvo. Radi bi še igrišče za otroke (nogometno, košarkarsko), saj se zdaj otroci igrajo ob zelo prometni cesti, ki je pred leti že terjala smrtni davek.

Župan Radko Luzar probleme in želje Romov pozna – z njimi se bo prav kmalu srečal na sestanku –, a delati morajo legalno in zakonito. Pravi, da občina za zdaj za omenjene projekte nima denarja, si pa bo prizadevala, da jih pripravi, in bo pozorna na tovrstne razpise za nepovratna sredstva.