Ali delo Oglaševalskega razsodišča zajema le pritožbe med oglaševalci ali se lahko na razsodišče obrne tudi vsak slovenski potrošnik?
Cene Grčar: Absolutno lahko. Pritožbo lahko potrošnik vloži, če meni, da je oglas sporen oziroma v nasprotju s kodeksom. Poda pisno prijavo, ki je ni treba posebej utemeljevati. Povedati mora le, za kateri oglas gre in kaj naj bi bilo v zvezi z oglasom problematično.
Sodbe Oglaševalskega razsodišča so javne, vsi lahko do njih dostopamo. Kaj sledi? Kaj se zgodi z oglaševalcem, ki je kršil kodeks?
Roman Berčon: Oglaševalsko razsodišče nima zakonodajne moči, zato sodbe niso sodbe, ampak so razsodbe. Vendar pa ima oglaševalsko razsodišče kljub temu moč. Ko v primeru neke utemeljene pritožbe oglaševalsko razsodišče razsodi, da gre za utemeljeno razsodbo in za kršenje določil kodeksa, pozove oglaševalca k prekinitvi te komunikacije. Ni se še zgodilo, da oglaševalec tega poziva ne bi upošteval. Ker pa oglaševalsko razsodišče vendarle deluje v okviru Slovenske oglaševalske zbornice, ki je sestavljena tripartitno (člani medijev, oglaševalcev in agencij), razsodišče pozove k bojkotu te konkretne komunikacije,vendar do uporabe tako drastičnih mehanizmov še ni prišlo. V primerih, ko pa razsodišče sumi, da gre za kršitev zakonodaje, kajti regulativa in samoregulativa delujeta z roko v roki, poda prijavo tudi na Tržni inšpektorat RS. Ta pa ima zakonodajno moč in na osnovi tega vrši sodne postopke.
»Morala posameznika, tistega, ki odloča o tem, s čim bi šli v oglaševalsko komunikacijo, mora biti usmerjena k odgovornemu oglaševanju.« Roman Berčon
Kako bi sicer ocenili neko splošno sliko oglasov, ki ta trenutek nagovarjajo slovenskega potrošnika?
Roman Berčon: Ugotavljamo, da je v letu 2014 število pritožb in tudi mnenj naraslo za približno 30 odstotkov. To lahko pomeni dvoje. Pozitivna interpretacija je seveda takšna, da sta se strokovna in tudi laična javnost zganili, saj oglaševanje postaja in je širši del družbenega prostora, ki je opažen, na katerega se odzove, ki lahko žali določene posameznike ali institucije. Po drugi strani pa obstaja seveda tudi interpretacija: število pritožb je naraslo, torej samoregulativa ne deluje, kar pomeni, da se kodeks krši. Naše temeljno vodilo je naslednje: morala posameznika, tistega, ki odloča o tem, s čim bi šli v oglaševalsko komunikacijo, mora biti usmerjena k odgovornemu oglaševanju, ki ima posluh do slovenskega jezika, do družbe kot take. Naše temeljno vodilo je torej, da kodeksa sploh ne bi potrebovali, ko bo morala tako zelo zrela, da nihče kodeksa sploh ne bo potreboval, ker bodo vsi delovali moralno.
Kdaj nam mora ob srečanju z nekim oglasom zasvetiti alarm, skratka, kdaj smo lahko prepričani, da nas oglas zavaja?
Cene Grčar: Problem je v tem, da je ogromno slabih oglasov, ki niso v nasprotju s kodeksom. Jaz mislim, da po občutku. Takrat ko ljudi vznemirijo določene stvari ali pa ko imajo občutek, da jih nekdo hoče nategniti. Mislim, da je v takih primerih najverjetneje oglas vsaj sporen.
Roman Berčon: Potrošnike seveda pozivava, da budno spremljajo komunikacijo in se takoj odzovejo ter spišejo pritožbo. Obrazec je na spletni strani Slovenske oglaševalske zbornice, izpolnjevanje pa je izredno preprosto.
