Če bi se zgodba iztekla, kot so načrtovali, bi bili danes vsi zadovoljni, a se ni, zato je 13 lastnikov stanovanj na tožilstvo pred kratkim vložilo kazensko ovadbo zoper Jelko Šalehar, ki je bila tedaj zastopnica podjetja, ki danes ne obstaja več. Očitke Šaleharjeva zanika.
»Večina nas je stanovanja kupila v dobri veri, da nam bodo prinašala nekakšno rento k pokojnini. Rečeno nam je bilo, da jih bo polnil DSO Trebnje,« začne svojo zgodbo Irena Babšek iz Medvod, nekdaj tesna prijateljica Jelke Šalehar, ki je v Trebnjem kupila dve oskrbovani stanovanji in mislila, da bo od vsakega lahko mesečno dobila od 300 do 400 evrov najemnine.
Kmalu se je izkazalo, da dom starejših ne bo iskal najemnikov, najemnine pa so okoli 200 evrov, poleg tega morajo plačati še razmeroma visok davek (okoli tri najemnine letno). »Nič ni tako, kot smo se dogovorili. Rečeno nam je bilo, da naj bi tudi zgradbo upravljal dom starejših, pa se to ni zgodilo, kar naenkrat se je v tej vlogi pojavila Terca, ki nam za svoje storitve v bloku zaračunava 24 tisoč evrov na leto,« doda Babškova, ki ji je danes žal, da za vsako stvar, ki ji je bila obljubljena, ni zahtevala podpisanega papirja.
»Kako sem bil naiven: za kvadratni meter sem plačal 2200 evrov, čez cesto so tedaj nova stanovanja prodajali po 1500 evrov,« pravi Jože Cugelj, tudi nekdaj zelo dober prijatelj Šaleharjevih. »Najbolj me boli, da me je okrog prinesla prijateljica, sodelavka, s katero smo skupaj delali več kot 20 let, vse življenje se že poznamo. Ne gre samo za oddajo stanovanj in najemnino, Šaleharjeva si je prisvojila dve stanovanji, ki sta bili ob podpisu pogodbe opredeljeni kot poslovna prostora — sestrska soba in hišniško stanovanje, šlo je za samostojni enoti etažne lastnine; mi smo to plačali z visoko ceno kvadratnega metra,« pojasnjuje Cugelj in opozori, da je Šaleharjeva kršila tudi Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev oskrbovanih stanovanj za starejše, kjer jasno piše, da v stavbi ne sme biti več kot 30 enot, s spremembo namembnosti pa se je število povečalo na 32. Poleg tega lastniki opozarjajo, da nimajo skupnega prostora, ki bi bil namenjen druženju.
Ker je od nakupa minilo že sedem let, so rok za odškodninsko tožbo zamudili, zato so se odločili, da Šaleharjevo kazensko ovadijo in zahtevajo, naj se tisti dve stanovanji vrneta v prvotno namembnost. Omenili so še, da so čakali na izid tožbe, ki jo je proti investitorici iz istih razlogov vložil eden izmed stanovalcev, s katerim se je po njihovih informacijah pobotala in mu izplačala odškodnino.
Jelka Šalehar trdi, da je njeno podjetje kot investitor upoštevalo vse zakonske predpise. »Kupci so bili pred sklenitvijo pogodb seznanjeni z vsemi pogoji prodaje in lastnostmi oskrbovanih stanovanj. Stanovanja so jim bila v letu 2007 izročena v posest in v zakonsko predpisanih rokih niso sporočili nobenih napak. Dejstvo pa je, da so nekateri lastniki stanovanja verjetno kupili z namenom, da bi jih oddajali v najem, pri čemer so očitno računali na višje najemnine, kot jih lahko zdaj dobijo na trgu,« pravi in izpostavi, da nikomur nikoli niso obljubljali, da bi najemnike iskal DSO Trebnje.
Glede sestrske sobe in hišniškega stanovanja pojasni, da iz notarskega zapisa izhaja, da navedena prostora nista del skupnih prostorov. »Ta dva prostora sta bila na podlagi elaborata za vpis stavbe v kataster stavb evidentirana kot poslovni prostor, zato ne drži, da bi bilo v stavbi 32 stanovanj.«
