»O svoji seksualnosti, željah in potrebah ne vemo dovolj. S tem bi se morali več ukvarjati in se o tem več pogovarjati,« poudarja in pojasnjuje, da smo pogosto ujeti v stereotipe ali predstave, ki nam doživljanje spolnosti otežujejo.
Spolna medicina uči, da je ženska seksualnost veliko bolj kompleksna.«
Gabrijela Simetinger je po poklicu zdravnica ter ginekologinja in porodničarka. Med študijem medicine je njene kolege precej čudilo, da je vzporedno študirala tudi na visoki šoli za socialno delo. Čutila je pomanjkanje znanja s področja komuniciranja z bolniki in njihove celostne obravnave. Že skoraj deset let se ukvarja tudi s spolno medicino in je ena od le treh strokovnjakov pri nas s tovrstno evropsko specializacijo. Obiskuje kongrese in strokovna srečanja, kjer lahko s kolegi iz drugih držav izmenjuje izkušnje glede obravnave bolnikov z biomedicinskega, psihološkega in socialnega vidika. Kako torej z vidika strokovnjakinje za spolno medicino delujemo Slovenci? »Zelo smo zaprti,« pravi Gabrijela Simetinger. »Kolegica mi je rekla, da ni nič čudnega, da se je Freud rodil na Dunaju, ker je bila avstro-ogrska kultura tako zavrta. Mi pa smo jo nasledili. Kljub temu smo precej podobni drugim evropskim narodom. Ni treba, da bi bili zaskrbljeni. Vseeno mislim, da kljub zaprtosti nimamo slabega spolnega življenja, kar dokazujejo tudi pri nas narejene raziskave.«
Naj vas na začetku vprašam, ali se je o spolnosti sploh smiselno kaj veliko pogovarjati, glede na to, da jo vsak od nas doživlja drugače?
Mislim, da je to zelo pomembno. Če se o tem ne znaš pogovarjati v družbi, je vprašanje, kako se znaš v partnerskem odnosu. To je del življenja, saj se vse tako ali drugače vrti okoli spolnosti.
Ali smo Slovenci glede pogovorov o spolnosti odprti ali zaprti, zadržani?
Izražam predvsem svoje mnenje: smo zelo zaprti in težko govorimo o spolnosti v družbi, pri zdravniku, kjerkoli, najlažje o tem govorimo v obliki šal. Celo s kolegi zdravniki se težko pogovarjam o spolnosti. Tudi znanstvenih institucij za raziskovanje spolnosti nimamo, kot jih imajo drugi narodi, manjka tudi primerno izobraženih terapevtov. Če bi se o tem več pogovarjali na primeren način, bi se bolje počutili in ne bi razmišljali o boljšem seksu pri sosedu.
»Eksperimentiranje mladih v seksu še ni odprtost. K temu jih nagovarjajo mediji in obnašanje vrstnikov. Zato poudarjam pomembnost dobre spolne vzgoje, ki se začne že v vrtcu, ko se otrok začne zavedati svojega spola.«
Zdi se, da o spolnosti še vedno obstaja precej stereotipnih predstav, drugačnih od resničnosti, ki jo srečujete v ordinaciji.
Seveda, še vedno obstaja veliko stereotipov, ki so slabi in nas v spolnosti omejujejo. Prvi, ki ga imamo v glavi, je gotovo ta, da je edini pravi spolni odnos vaginalni spolni odnos. Ta nas še posebej z leti začne omejevati, ko postane vaginalni spolni odnos otežen. Glede moških je recimo pogost stereotip, da so vedno pripravljeni na seks in morajo vedno funkcionirati. To moške zelo obremenjuje. Enako močan je stereotip, ki ga je postavil Freud, da ima moški vse erogene cone na penisu, ženska pa po vsem telesu, kar tudi ne drži. Današnja spolna kultura je osredotočena na falocentrični pogled na spolni odnos, ki temelji na predstavi, to je menjavi različnih položajev med spolno aktivnostjo, pri čemer mora biti funkcioniranje penisa popolno. Znano pa je, da je koža največji spolni organ. Obremenjeni smo s pomembnostjo vaginalnega spolnega odnosa, čeprav vemo, da je to le del spolnega odnosa. Spolni odnos pa je del intimnosti.
Od kdaj je tako? Rimljani so na primer imeli precej drugačen odnos do spolnosti.
Od časa svetega Avguština, ki je v bistvu prepovedal vse druge oblike spolnega odnosa. Takrat je postal vaginalni odnos edini pravi, vse druge oblike in tudi samozadovoljevanje pa so obveljali za greh. Kultura, vera oziroma celotna družba so nas prisilile v takšno dojemanje spolnega odnosa. Spomnimo se še na Clintonov škandal in na njegovo trditev, da s pripravnico ni imel spolnega odnosa, ker to ni bil vaginalni odnos.
Kaj pa je torej spolni odnos in kaj je njegovo bistvo?
Predajanje telesa drug drugemu. Če se nekomu prepustiš, je lahko spolni odnos že samo poljub, vstop v intimo drugega človeka, oralni, analni ali kakršen koli stik. Vprašamo se tudi lahko, ali predigra sploh obstaja, kajti dejansko je vse to že spolni odnos. Stvari je torej treba razumeti odprto in široko. Pri tem je pomembno čutno doživljanje dotika, voha, okusa, vsega, kar vodi v užitek. Skratka, bistvo spolnega odnosa je užitek, ki ga sprejemamo in vračamo.
»Namesto da bi se ukvarjali z uživanjem, iščemo potrditev v orgazmu, kar pa dejansko ni bistvo spolnega odnosa.«
Kako poteka vaše delo, s pari ali posamezniki?
Kot seksolog moraš obravnavati par. Običajno začnem z žensko, ki ima težavo, vzamem biopsihosocialno anamnezo in naredim razširjen ginekološki pregled, ocenim problem in nadaljujem s parom, ga poučim o problemu, anatomiji spolovil in fiziologiji spolnega odnosa ter glede na problem dobi par vaje in domače naloge. To je princip kognitivno-vedenjske terapije. S spremenjenim vedenjem spreminjamo mišljenje in s tem odpravljamo strah pred neuspelim spolnim odnosom.
Razlike med moškim in žensko so v splošni predstavi velike, že biološko gledano smo precej drugačni.
Mislim, da nismo tako različni, kot si včasih mislimo. Žensko seksualnost so v vsakem obdobju skušali tako rekoč podrediti in ji postavili nove družbene normative ter potrebe. Tudi moško, a precej manj. Zato za ženske še danes, po spolni revoluciji, ki jim je prinesla pravico do orgazma, ta pravica obenem lahko pomeni veliko breme. Sploh za tiste, ki orgazma preprosto ne morejo doživeti zaradi kulturnega okolja in privzgojenega odnosa do spolnosti tako lahko, kot se od njih pričakuje. Ker orgazem ni bil zaželen pri babici in kasneje pri mami, ga zdaj tudi hčerki ne uspe doživeti.
Je središče problema torej ženski orgazem?
Dejansko za večino žensk ta niti ni tako pomemben. A spet govorim za ženske v tem kulturnem prostoru in času. Če bi ženskam bil ves čas dovoljen užitek, bi bilo zanje doživljanje orgazma enako pomembno, kot je za moške. A ker je bil tako dolgo zavrt, jih v spolnosti povsem zadovolji čustvena bližina s partnerjem.
Kdaj lahko rečemo, da ima nekdo težave pri spolnosti?
V spolnosti govorimo o skrbeh, težavah, motnjah in šele nato o boleznih. Ključno pri problemu v spolnosti je, da osebo s težavo nekaj ovira ali moti in ji to povzroča stres. Ženska, ki ne doživi orgazma, nima motnje, če ji to ne povzroča stresa. Tako kot ni motnja, če ženska nima spontane želje po spolnosti.
Kako se oblikuje naša seksualnost? Lahko k temu pripomore načrtna spolna vzgoja?
Osnovna je vsekakor družina, v nadaljevanju pa te oblikuje okolje. Zato trdim, da bi se morali o seksualnosti veliko več pogovarjati in s spolno vzgojo bi morali začeti že zelo zgodaj na primeren način, pri dveh letih otrokove starosti. Takšno je tudi priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije. V nekaterih državah, v Nemčiji in skandinavskih državah, je zgodnja spolna vzgoja že zelo uveljavljena. Znano je, da mladi s primerno spolno vzgojo kasneje vstopajo v prvi spolni odnos. Dokazano je ravno nasprotno od splošnega prepričanja, ki vlada pri nas, da zgodnja spolna vzgoja napeljuje k spolni aktivnosti. Prvi spolni odnosi so pa dokazano zelo pomembni za poznejše doživljanje spolnosti.
