Slovenija

Kolumna: Revna dežela revnih ljudi

Matic Munc
31. 3. 2014, 13.41
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Ideja o našem uspehu, kako smo živeča zgodba o uspehu, je že malo obtolčena in utrujena. Kdo bi se znal celo jezno odzvati, če na plano potegnem ta stari slogan. Zgodba o uspehu.

Krater Media Agency / Grega Wernig

V resnici nam nihče ne garantira, da nas enkrat nekje res čakata blagostanje in uspeh. Pri tej državni politiki, kot jo doživljamo zadnje tri vlade, ki so bile vse krizne, težko verjamemo v to. Uspeh je bil tisti korenček na vrvici pred nosom, ki nas je gnal skozi devetdeseta in del začetka 21. stoletja. Za naslednjim vogalom nas čaka … in potem se nam je spet izmuznil. Kaj sploh je uspeh? Je uspeh, da si poslovno in finančno uspešen? Kaj pa vem, družba materializma razpada, uspeh na finančnem področju sicer prinaša določeno mero varnosti in tudi zelo malo zadovoljstva.  

Slovenija ni niti uspešna niti zadovoljna. Družba blagostanja je za nas samo teoretični koncept. Propadanje industrije, zdaj večletni masovni sunki odpuščanj in blodnje politikov brez koncepta razvoja so nas pripeljali v tole postsocialistično turbokapitalistično greznico. Zelo malo imamo ponuditi na trgu – kmetijstvo smo utopili v evropski konkurenci, turistično smo lepi, a nerodni kot izvijač v žepu, marsikje zastareli in za povrh kot država še neskončno birokratsko okoreli. Naša perspektiva – tujci, ki nam še posojajo denar, bodo od nas želeli poleg vračila denarja tudi določene usluge: ali bomo odlagališče nevarnih odpadkov, zatočišče strupenih industrij ali oaza sumljivih poslov. Za vse to bomo nudili poceni delovno silo. To je to! Bazenček poceni delovne sile. Sposobni in bolj ambiciozni bodo odšli izven meja domovine.

PAPIR_shutterstock_1418237465

Izpostavljeno

Trajnost v papirni industriji

Tako se bomo morali sprijazniti z realnostjo, da je Slovenija revna dežela revnih ljudi. Dežela delavcev in kmetov, ki jih nekdo izkorišča. V šoping templjih bodo na voljo prestižni predmeti, ki si jih lahko privošči zgolj elita finančnih verižnikov, plebejci pač ne. Delali bomo za kitajske tarife, in to vedno več, gospodar bo tujec. Smo pa prijazni, govorimo tuje jezike in smo generalno civilizirani. Pripravljeni ukloniti hrbet ob prvi priložnosti in zadovoljni tudi s 600 evri na mesec. Uh, samo da je vsaj nekaj, kajne? Po naši prestolnici se tujec rad sprehodi in spije kavo s pogledom na naše dolgove, vzidane v stene Potemkinovih kulis. Kolumnist je nergač brez trohe optimizma.

Edino svetlo točko predstavljajo zagonska podjetja, start-upi in kickstarterji, katerih relativno uspešne zgodbe v ospredju v resnici skrivajo 90 % tistih, ki so propadli še pred samim začetkom. Pa še »uspešni« v resnici lulajo kri za uresničitev svojih sanj in povedo, da denar ni v ospredju njihovega interesa, temveč to, da delajo tisto, kar jih veseli. Za preživetje. Drugi pa kar lepo propadejo. Med in mleko se ne cedita nikjer. Uspeh, pravi uspeh bi za vse nas bil, kadar bi uspeli živeti samozadostno, česar pa nismo sposobni.

Samo informacija za bolj črnoglede – naš zunanji dolg se je v zadnjih 6 letih povečal za trikrat in znaša 80 % BDP. Sposojamo si, ker je baje ugodno, čeprav v resnici omogoča delovanje minimuma – da je za plače javnih uslužbencev in pokojnine. Nisem ekonomist in v resnici sploh ne vem, kaj sem zapisal, na oko mi deluje malo strašljivo. Da ne boste rekli, da niste vedeli!