Naše pravo nasprotje pa so samozavestni in egoistični Hrvati. Slovenci veljamo za priden in delaven narod, ki pa mu manjka nekaj narodnostne zavesti in prepričanja vase, da se lahko postavimo po robu drugim in sledimo svojim ciljem. Za razliko od našega značaja pa je značaj naših južnih sosedov pravo nasprotje. Polni egoizma se že ves čas postavljajo zase, rinejo z glavo skozi zid in zdi se, da jim na koncu vedno uspe. Za primer lahko vzamemo spor za našo južno mejo, pri katerem smo morali popustiti predvsem Slovenci. Pri reševanju mejnega vprašanja je leta 2009 pomagal tudi evropski komisar Olli Rehn, a je Hrvaška izstopila iz pogajanj, še preden bi bil dosežen kakšen dogovor. Na koncu sta državi sicer podpisali arbitražni sporazum, do konca letošnjega novembra pa imata državi čas za pripravo odgovora na memorandum za arbitražo o meji nasprotne strani. Kakšen bo končni razplet, bomo še videli. Spor na naši meji pa ni edini, ki ga mora Hrvaška rešiti, trmasto rešujejo tudi mejna vprašanja z drugimi sosedami.
Poleg meje je vselej pereče vprašanje tudi Ljubljanska banka. Ves čas vlada dvom, ali bo Hrvaška spoštovala memorandum, ki sta ga podpisali državi.
Nasprotje pa je hrvaška samozavest, ki se je pokazala tudi pred kratkim, ko so komaj prestopili prag EU in so že priredili enega izmed zakonov, samo da jim ni treba izročiti nekdanjega agenta jugoslovanske obveščevalne službe Josipa Perkovića. V ta namen so na hitro spremenili zakon, s katerim so omejili izročitev svojih državljanov Evropski uniji samo na tiste, ki so kazniva dejanja storili po avgustu leta 2002, ko je Hrvaška sprejela pravosodni zakon o sodelovanju s članicami EU.
Se bomo Slovenci kdaj spremenili in stopili skupaj ali bo za vedno obveljal Cankarjev zapis 'Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni'?
