Barbara je že leta pomembno ime v svetu gledališča. Prihodnje leto bo obeležila petnajst let na čelu Mestnega gledališča ljubljanskega, pred tem je dobrih sedem let vodila Lutkovno gledališče Ljubljana, še prej pa je delala na oddelku za igrani program na Radiu Slovenija in režirala predstave po skoraj vseh slovenskih gledališčih. Teater je njeno delo in njena ljubezen. »Osebno me v gledališču najbolj privlačijo in zanimajo njegova neposrednost, enkratnost, minljivost,« je dejala lani ob svetovnem dnevu gledališča. »Kakovosten gledališki dogodek sproža ali celo zahteva miselni dialog. Ta se mi zdi nekako bistven. In zaradi znane minljivosti tega dogodka je proces nekako strasten in zgoščen.«
Odkar je direktorica MGL, sicer redko režira. »Če imam občutek, da je dolga vrsta na delo čakajočih, sebe doziram v skladu s tem, da nekdo drug ta angažma bolj potrebuje. Na vrsto pridem na dve do tri sezone, kar se še spodobi in ni problematično. S tem seveda mojstrim tisti del svojega znanja, za katerega sem se pravzaprav šolala. Najbolj od vsega me v prvotni poklic vleče hrepenenje po igralcih,« je lani povedala v intervjuju za Slovenske novice, ko je režirala predstavo Trije milijoni minut.
DRUŽINSKA SREČA
Že več kot trideset let je srečna v objemu igralca Igorja Samoborja. Spoznala sta se v ljubljanski Drami, prvi korak pa je pravzaprav naredila prav Barbara, ko ga je prišla prosit, če bi namesto manjkajočega glavnega igralca vskočil v njeno predstavo. A Igor, ki pravi, da je bila to ljubezen na prvi pogled, ni zapolnil le mesta v njeni predstavi, temveč tudi v njenem srcu. Sad njune ljubezni sta dva otroka, sin Filip, ki je tudi igralec, in hči Ana, ki se je podala v pravne vode. Skrivnost dolgega in srečnega zakona je po Barbarinem prepričanju nenehen trud za zvezo in prepoznavanje tistega najlepšega, najpametnejšega skupnega. »Ljubezen je najlepša skrivnost,« pravi in doda, da je milost srečati tistega pravega človeka.
Odkar je Igor kot ravnatelj Drame na neki način postal njena konkurenca, je njuno sobivanje malce težje, številne obveznosti jima kratijo skupni čas. Barbara brez zadrege pove, da bi moža raje gledala na odru kot v pisarni, saj je tako dober igralec, da ga je škoda kot umetnika. »Moj soprog je velemojster igralskega poklica,« je spomladi dejala za Zarjo Jano.
SKRB ZA SOLJUDI
Barbara zase pravi, da je direktna, načelna, predana in zvesta. Vedno poudari, da ljubi svoje gledališče in kolektiv, ki je njen ponos in navdih. Kot zelo empatična oseba je kritična do odnosa države do gledališča in umetnosti nasploh, skrbi jo za dobrobit oziroma v teh še vedno negotovih epidemičnih časih celo preživetje samozaposlenih in mladih. »Najbolj uničujoče so in še bodo posledice korone prav gotovo za vse tiste umetnike, s katerimi sodelujemo honorarno, za umetnike svobodnjake, prekarce. Še vedno verjamem, da bo teater kot zvrst prestal vse preizkušnje. Ali jih bodo prestali tudi ustvarjalci, pa je veliko vprašanje,« je spomladi razmišljala za naš časopis. Že prej je večkrat omenila nevarnost vedno večje nestrpnosti do drugega, ki se je z epidemijo le še povečala. Skrbi jo, kakšni postajamo kot ljudje. »Že vrabci čivkajo, da sveta ne vodimo dobro. Ogromno stvari smo 'zafurali', ogromno stvari delamo narobe. No, gledališče je ena od tistih luči, ki imajo možnosti osvetliti in s tem razgaliti, prepoznati, razkrinkati žarišča napak,« je pred časom povedala v reviji Obrazi.
