O tem, kdaj je mogoče pričakovati nedvoumne informacije o primerih spolnih zlorab, ki so jih nad žrtvami zagrešili duhovniki, smo vprašali Franca Rataja, vizitatorja (provinciala) Slovenske province Misijonske družbe, a je bil redkobeseden s pojasnilom, da je tik pred odhodom v Manilo.
»Za zdaj ne mislim komentirati«
Vizitator Rataj, superior celjske skupnosti lazaristov, kjer je še vedno dejaven lazarist in duhovnik Jože Planinšek, proti kateremu so doslej tri izmed petih žrtev spolnih zlorab že podpisale in oddale prijavo, odhaja v Manilo skupaj s Tomažem Mavričem, vrhovnim predstojnikom Misijonske družbe lazaristov. Iz Manile, kjer se bosta srečala z lazaristi iz drugih provinc, se bosta vrnila čez dober mesec dni.
V kratkem pogovoru je Rataj dejal, da bo o spolnih zlorabah, ki so jih zagrešili duhovniki, žrtve pa omenjajo njihova imena, govoril po vrnitvi: »Za zdaj tega ne mislim komentirati. Vse, kar je potrebno, smo dali ekspertni komisiji in na policijo. To je njihovo delo, kako delajo, pa ne vem. Meni se nihče ne oglaša, to je vse, kar lahko povem. Svojo dolžnost, kot zahtevajo pravila, smo opravili.«
Očitki o visokih odškodninah
Duhovnik Jože Planinšek, omenjen kot storilec, še vedno živi in deluje v Domu sv. Jožefa v Celju. Znano je, da se je zavil v molk in je pripravljen komunicirati z mediji prek odvetnikov. V domu, kamor smo poklicali, so povedali, da bo na cerkveni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi (v četrtek, 20. junija) ves dan odsoten.
Objavljeni članki o spolnih zlorabah duhovnikov, pa četudi o njih pričajo žrtve teh zlorab, so vznemirili mnoge vernike in duhovnike. Med njimi so takšni, ki nasprotujejo objavam o tem, kaj vse so doživele žrtve. Prepričani so, da sta v ozadju zgolj poskus rušenja in uničenja Cerkve in interes žrtev, da dobijo visoke odškodnine, zaradi česar bi morali prodati Dom sv. Jožefa v Celju.
Zaščita trdnjave
Spodbudno je slišati glas tistih, ki stopajo na stran žrtev in pričakujejo, da bodo imeli glavni predstojniki Katoliške cerkve na Slovenskem do vseh doslej osumljenih in obtoženih duhovnikov enak odnos in ne bodo delali izjem. To je v pogovoru poudaril duhovnik, ki nam je dejal, da znani primeri spolnih zlorab in drugih dejanj, pri katerih se je omenjalo duhovnike, kažejo na to, da vodstvo Cerkve nima težav, ko je treba žrtvovati kakšnega duhovnika iz manjše in nepomembne župnije, medtem ko povsem ščitijo duhovnika, pomembnega kot kakšna trdnjava na šahovnici. To je za cerkveni vrh duhovnik Jože Planinšek, znan kot izjemen organizator, voditelj, zaslužen za to, da je Dom sv. Jožefa v Celju postal osrednje duhovno katoliško središče v Sloveniji.
O Jožetu Planinšku kot sposobnem organizatorju in izjemnem duhovniku so prepričani tudi v njegovem domačem kraju Zibiki: »Bil je prijazen fant in duhovnik, ljudje so ga imeli radi.« V pogovoru z naključno izbranimi domačini, ki niso želeli, da bi jih fotografirali in objavili njihova imena, smo slišali, da je bilo njihovo zaupanje v Planinška kot duhovnika neomajno in da so bili presenečeni, ko so po televiziji izvedeli, česa vsega je obtožen. Domačin je omenil, da ga je dan po objavi novice o Planinšku na televiziji, ki je odjeknila kot kakšna eksplozija, poklical sovaščan in mu potožil, da zaradi tega, kar so poročali o Planinšku, ni mogel spati in da je še vedno vznemirjen. Zanj je Planinšek veljal za steber slovenskega duhovništva, zato je razočaranje toliko večje.
Verna družina za domačimi zaprtimi vrati
V večurnem pogovoru, ko sva s fotografom potrkala na marsikatera vrata, tudi na vrata domače hiše Jožeta Planinška, kjer zdaj stanuje njegov brat Mirko z družino, a ga med najinim prihodom ni bilo doma, se je začel razpletati nenavaden klobčič zgodb. Marsikdo bi vzkliknil, ali je to mogoče, ker pa so skoraj identične zgodbe potrdili vsi naključni sogovorniki, ki živijo v Zibiki od rojstva ali poroke, lahko verjamemo, da so vse povedali po resnici.
Sogovorniki so pripovedovali, da je priimek Planinšek v Zibiki eden izmed najpogostejših. Slišati je bilo: »Vsi Planinški v Zibiki so si zaradi nekoč številne družine zagotovo v žlahti, če ne v bližnji, pa v daljni.« Družino Planinšek, po domače Centrih, iz katere izhaja Jože Planinšek, vsi dobro poznajo. Omenijo nam Planinškovo sestro in brata Mirka, ki je dejaven v župniji. Lani po poškodbi zaradi padca jim je umrla njihova nadvse spoštovana in globoko verna mama Micka (Marija), omožena v Zibiko s Sladke Gore. Pripomnijo, da ji je bilo s tem na srečo prihranjeno vse, kar se zdaj govori o njenem sinu.
S cerkvijo in cerkvenim pevskim zborom je bil zelo povezan Planinškov oče Fridek (Friderik); umrl je pred okoli dvajsetimi leti. Izvemo, da je bil kot vsi njegovi številni bratje – v družini se je rodilo kar enajst otrok – izjemno vroče krvi, to se je potrdilo na vaških veselicah, kamor so bratje Planinšek radi odhajali s hladnim orožjem. Njihova grobost zaradi alkohola se je nadaljevala za zaprtimi domačimi vrati.
Duhovnik Volk in njegova dejanja
Vsem ostaja v spominu nova maša Jožeta Planinška v romarski cerkvi Matere božje na Tinskem, kamor se je kasneje kot duhovnik rad vračal ob večjih praznikih in somaševal z domačim župnikom. Slišati je, da je bil pri njegovi odločitvi za duhovniški poklic pomemben vpliv vzgoje vernih staršev.
Planinšek je bil ministrant v cerkvi svetega Jerneja v Zibiki, kjer je bil več let duhovnik Ivan Volk, po rodu iz Savinjske doline. O njem so vsi povedali enako, da je bil odkrit homoseksualec in povsem odvisen od alkohola. Tega ni skrival niti pred gosti na eni od porok, kamor je bil povabljen kot duhovnik. V prisotnosti vseh gostov je, potem ko je že pregloboko pogledal v kozarec, napadel moškega, ki je sedel poleg njega ob mizi.
Zaradi hudega vpitja iz župnišča ob cerkvi, kjer je Volk stanoval, so domačini večkrat hiteli skupaj in stali pod oknom. Eden od starejših domačinov se spominja, kaj je takrat govorila župnikova domača in ostarela kuharica: »Pika poka, saj ne vem, kaj delata, ko se tako kotalita po tleh.«
Nočni obiski in odhodi
V Zibiki nikakor ne morejo pozabiti dejanj pokojnega duhovnika Volka, ki je maševal tudi v romarski cerkvi Matere božje, kjer je poleg cerkve župnišče, kamor je vabil na srečanja mlajše duhovnike iz drugih župnij.
Kakšno je bilo zasebno življenje duhovnika Jožeta Planinška, kadar je prihajal v domači kraj k svojim ljudem ali v pomoč sedanjemu in med domačini priljubljenemu duhovniku Alojzu Podkrajniku, ki velja za pravo nasprotje že pokojnega duhovnika Volka? Potrdilo se je, tako rekoč iz prve roke, da je Planinšek v poznih večernih urah prihajal na dvorišče hiše, v kateri je stanoval Ivan Šumljak, sedanji duhovnik v Gornjem Gradu. Skupaj sta odpotovala na morje na Pag ali na večerno kopanje ter v savno v bližnje Terme Olimje, kot so se takrat imenovale. Izvedeli smo tudi, da naj bi imele določene skupine, kamor je spadal Planinšek, med tednom zakupljene proste termine v savnah bližnjih zdravilišč (Laško in Olimje). Prav v savni v Olimju je bil Planinšek velikokrat viden ob neobičajnih urah, to vedo zaposleni.
O skrajnem ukrepu žrtve
Kdor želi, naj razmisli ob branju pisma mame Neže Rutar, napisane 14. junija 2019 za Našo družino, z naslovom Bolečina verne mame ob zavedanju spolnih zlorab v Cerkvi. V njem je zapisala: »Sama imam le dobre izkušnje z duhovniki, vem, da je večina čistega srca. Zato jim še vedno zaupam svoje otroke v vodstvo. A prav zaradi dobrih duhovnikov v Cerkvi je škoda, da se ne prečisti. Gnila jabolka tudi gospodinje preberemo. Na koncu so namreč tudi oni posredne žrtve, saj začnejo ljudje v gnevu in razočaranju vseh duhovnike metati v isti koš.« In še: »Imam štiri sinove. Morda bo kateri izmed njih poklican v duhovniški poklic. Bila bi vesela. A me skrbi. Skrbi me poslati otroka v Cerkev, ki ni prečiščena …«
V pismu je omenila, da jo boli, ko bere napadalne odzive na civilno iniciativo Dovolj.je, ki zahteva jasnejše in odločnejše ukrepanje v primeru zlorab ter ponuja pomoč žrtvam: »Nekaterim se zdi krivično izpostavljati imena storilcev, preden jim je krivda dokazana. A vedeti moramo, da je to skrajni ukrep žrtve, ki se v dotedanjih postopkih, ki so trajali leta, ni čutila slišana ali upoštevana.«
