»Prihajava iz zdravniške družine, tako da sva bila že v otroštvu dokaj disciplinirana. Sicer pa sva seveda tudi midva rada kaj ušpičila. Spominjam se, da sva nekoč, ko sta bila oba starša dežurna, steno doma popisala z voščenkami, zaradi česar se je mama takrat zelo razburila. Sicer pa sva bila deležna idealne vzgoje. Ne morem govoriti o kaznih s to besedo, temveč o zelo premišljenih vzgojnih korakih. Kot otroka se staršev nisva bala, sva pa vzpostavila zelo zdrave in stabilne vrednostne sisteme,« pravi Mihael in dodaja, da so jima s Tadejem starši vcepili tudi odgovorno gledanje na življenje. Seveda pa sta prijatelja in zaveznika, ki si od nekdaj stojita ob strani.
»Odlično se razumeva. Načelno pri moških ni primerov, kjer bi se sprli ali se gledali postrani. V najinem konkretnem primeru niti ni vzroka za kaj takega, saj si ne zavidava ali kaj podobnega. Živiva po načelu brat bratu brat in ne človek človeku volk,« pravi in dodaja, da se žal zaradi obilo obveznosti v zadnjih letih ne družita toliko, kot sta se nekoč, denimo v študentskih letih. Vendar pa so njuna druženja vedno pristna, v krogu družine. Njun odnos se z leti spreminja, kar je logično. Oba imata več obveznosti, sta pa tudi dozorela, si nabrala nove izkušnje. »Najin odnos z leti zori. Več kot imava let, bolj spoštujeva vse tisto, kar je dobrega. Danes, ko imamo družbena omrežja, sva dejansko v vsakodnevnih stikih. Seveda se podpirava, tudi tolaživa, kadar je treba. Dejansko vse, kar k zdravemu in odkritemu odnosu spada zraven,« razkrivata brata Toš in dodajata, da sta v osnovi oba Toša, različna sta si v odtenkih. Tadej je igralec, Mihael glasbenik, Tadej se osredotoča na komiko, Mihael na zelo resne teme, kot sta holokavst in mitraizem. Mihael se je nedavno podpisal pod dva zelo odgovorna projekta. Eden je Kein Kampf, virtualni izobraževalni vodnik skozi nekdanja nacistična taborišča, ki služi ozaveščanju in preprečevanju podobnih pojavov, na drugi strani pa Ptuj 1950+, kjer svetovno javnost seznanjajo s ptujskim kulturnim bogastvom, ki je dejansko svetovna kulturna dediščina. Brata sta si zelo podobna v natančnosti in dodelanosti nastopa. Vsega se lotevata analitično, poglobljeno, natančno in profesionalno.
Mihael pri bratu najbolj občuduje profesionalnost in to, da, čeprav mu je kot igralcu resnično uspelo, ni prav nič nadut. Tadej mu hitro vrne in doda, da ceni Mihaelovo vztrajnost in intelektualno poglobljenost v to, kar počne. Že pred leti sta naredila skupni projekt. Daljnega leta 2005 Hlapce.pdf v Drami SNG Maribor, kjer je Tadej igral Jermana, Mihael pa je posnel dokumentarec o nastajanju predstave, ki je bil pozneje prikazan tudi v sklopu Borštnikovega srečanja 2005. Zagotovo bo v prihodnosti nastalo še kaj, sta soglasna brata, ki pa se razlikujeta tudi po številu otrok. Tadej ima kar tri: dve hčerki in sina, Mihael pa svojih otrok še nima. »Trenutno sem samo stric, in to po moji oceni zelo dober. Otroke redno pohvalim in tudi opozorim, kadar je treba. Poudariti pa moram, da ima Tadej otroke vzgojene vzorno, brez nekih ostrih ukrepov, z mnogo ljubezni in spoštovanja. Zato tudi ni težko biti dober stric, saj sta nečakinji in nečak vzorni,« jih pohvali.
