Žarkova soproga Ružica Ibić je dejala, da so Žarka sicer prepričevali, da si ne bi kaj storil in da naj se preda policiji in prestane zaporno kazen, vseeno pa je enainštiridesetletnik uporno vztrajal, da ne more prenesti tega, da bi se moral vrniti za zapahe. »Govoril je, da se bo ubil in da se živ ne bo vrnil v zapor. Vseeno smo mislili, da ga bo minilo. Ves čas, odkar je pobegnil iz zapora, se je skrival v zapuščeni hiši na koncu vasi, mi pa smo mu nosili hrano in pijačo,« je opisala soproga Ružica.
V trenutku, ko so policisti prišli po Žarka, je bil poleg njega v zapuščeni hiši njegov šestnajstletni sin Martin Ibić. »V ponedeljek zvečer sem odnesel očetu večerjo. Pogovarjala sva se, predlagal mi je, da bi tam prespal. V torek dopoldne okoli 10. ure sva slišala hrup in opazila, da štiri oziroma pet policistov obkoljuje hišo. Oče je vprašal policiste: 'Kaj je to bilo?' Ni mi povedal, da se bo ubil,« je povedal sin Martin, ki se spominja, da so policisti poklicali očeta, naj izstopi iz hiše, on pa je po nekaj minutah premisleka dejal, da bo izstopil, ko bo do konca pokadil cigareto.
»Policisti so dejali, da imajo oni cigarete in da mu jih bodo dali, ko bo izstopil. Oče pa tega ni želel storiti. Potem je pokadil še eno cigareto, nato pa vzel dve igli in njuni vsebini vbrizgal v veno. Ne vem, kaj je bilo v iglah. Potem mi je dejal, da se bo predal in da naj počasi odprem vrata. Ko sem to storil, je vzel lovsko puško in se ustrelil v predel prsi,« se tragičnega dogodka spominja Martin. Ko je nujna pomoč prišla na kraj dogodka, so lahko žal le potrdili Žarkovo smrt. Žarko je bil večkratni povratnik v zaporih, pred dvema letoma pa je odšel iz zapora, potem ko je prestal sedemletno zaporno kazen v zaporih v Nišu, kjer je sedel zaradi različnih kaznivih dejanj.