Alessandro, prvi sin iz delavne kmečke družine iz okolice Beneventa, mesta v deželi Kampaniji, je svoje življenje končal v trenutku, ko bi se moralo šele dobro začeti. Prijatelji o njem povedo le najlepše. »Bil je prijeten mlad fant. Znal si je zastaviti cilje, šola mu je veliko pomenila. Vsako poletje, ko je večina mladih njegovih let sanjala o brezskrbnih počitnicah, je on marljivo pomagal na domači kmetiji,« je povedal eden izmed njegovih pretresenih sošolcev. Alessandro je zaključeval srednjo tehniško šolo in v ponedeljek je imel na urniku zadnjo obveznost mature, ustni izpit. Ni se mu posrečil in iz učilnice je prišel objokan in razočaran.
Staršem in prijateljem je zapustil poslovilno pismo.
To so bili prvi znaki njegove krhkosti, a njegovi bližnji si niso niti v sanjah predstavljali, kakšne načrte ima Alessandro. V četrtek popoldne se je zgodilo nepričakovano. V gospodarskem poslopju na kmetiji so starši Alessandra našli obešenega. Reševalci so lahko samo ugotovili njegovo smrt, kriminalisti pa so v bližini našli poslovilno pismo, v katerem je zapisal: »Našel sem sočutje, a ne ljubezni,« ter se tako poslovil od staršev in prijateljev. Alessandro je bil čeden fant, a dekleta ni imel. Tako preiskovalci domnevajo, da bi lahko bil eden od razlogov za samomor nesojena ljubezen, a vse to so samo ugibanja, resnico je Alessandro odnesel s seboj v grob. Dejstvo pa je, da je znal svojo notranjo stisko prikriti svojim bližnjim in jo zadržati v globini svoje duše. »Bil je veder in optimističen fant, a kot kaže, je njegova duša trpela,« je novinarjem dejal njegov stric.
