B. B.

B. B.

Hude preizkušnje lahko človeka zlomijo, lahko pa iz njega potegnejo najboljše. Zadnje lahko rečemo za družino Janjac iz Gorenjega Kamenja, ki se je morala pred letom in pol soočiti z veliko izgubo – po boju s hudo boleznijo je Ivica izgubil ljubljeno ženo Darjo, njuni štirje otroci pa mamico.

Po dolgih letih trdega dela in odrekanj se je družina Janjac konec avgusta 2017 preselila v novo hišo v Gorenjem Kamenju. Najmlajši sin je nekaj dni pozneje začel obiskovati prvi razred, Darja pa je 18. oktobra rodila četrtega otroka, hčerko Lano. Zdelo se je, da se je vse končno postavilo na svoje mesto, a je Darja kmalu po porodu začela tožiti nad glavoboli.

»Sprva temu nismo posvečali posebne pozornosti, a glavoboli so se začeli stopnjevati, bolelo pa jo je na čuden način,« pripoveduje Ivica. Glavoboli kar niso ponehali in Darja je zaradi neznosnih bolečin, ki jih je spremljalo tudi bruhanje, 13. novembra pristala na urgenci. CT glave je prinesel kruto novico – v glavi so bile tvorbe, ki tja ne sodijo.

LE VPRAŠANJE ČASA

Darjo so takoj hospitalizirali na nevrološkem oddelku novomeške bolnišnice, preiskave, ki so jih izvajali tudi na Nevrološki kliniki v Ljubljani, pa so iz dneva v dan puščale manj upanja. »Konec novembra so ji vzeli vzorec in odstranili del tumorja. Problem je bil v preostalem tumorju, ki je bil zažrt v zdravo tkivo in po lobanjskem dnu, operativno ga ni bilo mogoče odstraniti. Le punktirali so jo in postavili diagnozo, ki je pomenila, da ji ni pomoči,« pripoveduje Ivica.

»Hotel sem, da mi predstojnik oddelka pove, kako in kaj, da mi ne daje lažnega upanja, ampak naj mi raje pove, ali ji kjerkoli na svetu lahko pomagajo. Zelo naravnost mi je povedal, da ji pri taki diagnozi ne morejo pomagati nikjer in da bi jo, ker je mlada in mama štirih otrok, že sami na stroške zavarovalnice poslali na zdravljenje v tujino, če bi bilo to mogoče. Ni ji bilo pomoči, vse je bilo le vprašanje časa. Zdravnik je govoril o kakem letu,« nadaljuje Ivica, ki je potrditev diagnoze nato dobil še pri najboljšem hrvaškem nevrokirurgu v Zagrebu. Pri Darji je šlo za difuzni astrocitom z visoko stopinjo agresivnosti, ki je bila verjetno posledica katerega od hormonov, ki jih je njeno telo proizvajalo med nosečnostjo.

»10. decembra je dobila močan napad. Ko so me klicali iz bolnišnice, so mi povedali, da bo naslednji tak napad zanjo usoden, kar se je devet dni pozneje tudi zgodilo. V teh devetih dneh se ji je stanje zelo izboljševalo in marsikdo v družini je imel lažno upanje, da se bo izvlekla,« se spominja Ivica. A čudeža ni bilo. 19. decembra zjutraj je Darja doživela drugi napad in potem takoj še enega, po katerem je za vedno zaspala.

MISLITI NA OTROKE

B. B.

»Najbolj hudo mi je zaradi otrok. Ko je žena umrla, je imel najstarejši sin dobrih 18 let, hči jih je imela 17 let, mlajši sin je bil star 6 let, tu pa je bila še novorojenčica. Še vedno me najbolj skrbi za mlajšega sina, ki je pri 6 letih ostal brez mamice. Sploh si ne znam predstavljati njegovih občutkov. To dokončnost, da mame ne bo več nazaj, sicer razume, a res ne vem, na kakšen način si lahko tak otrok razlaga vse te stvari,« razmišlja Ivica, ki si je pol leta po Darjini smrti znova začel urejati življenje. V mesecih, ki so sledili, je spoznal novo partnerico, za katero pravi, da je z njo še drugič v življenju zadel sedmico. »Zelo dobrega srca je in v tem zelo podobna moji ženi. Stiskalo me je v grlu, ko sem to pripovedoval Darjinim staršem, a so novico dobro sprejeli, saj se vsi zavedamo, da moramo razmišljati predvsem o dveh majhnih otrocih, ki sta ostala brez mame.«

Da spomin na Darjo ne bi zbledel, je Ivica pet mesecev po njeni smrti, 18. maja lani, na dan, ko bi praznovala 41. rojstni dan, organiziral spominski pohod iz Gorenjega Kamenja do cerkve Marijinega rojstva na Trški gori, kamor je rada zahajala. Udeležilo se ga je 45 ljudi – njunih sorodnikov, prijateljev, znancev in sodelavcev.

B. B.

»Ko so se čustva malo umirila in misli zbistrile, sem se s starejšima otrokoma pogovarjal, da bi ta pohod postal tradicionalen, da spomin nanjo ne bi kar zbledel. Pogovarjali smo se tudi, kako smo bili presenečeni nad pomočjo ob njeni smrti. Nikoli nisem nikogar prosil za pomoč, a se je vendarle odzvalo ogromno ljudi: moji in njeni sodelavci, sindikat, sorodniki, prijatelji, številni sosedje in ljudje iz vasi, ki se jim še nisem uspel javno zahvaliti. Česa takega res nisem pričakoval in kar precej denarja je bilo zbranega. Zato smo si rekli, da bi letos spominski pohod oplemenitili tudi z neko humanitarno noto,« pripoveduje Ivica, ki je po osnovni izobrazbi policist, sicer pa magister znanosti in vodja službe za operativno podporo na Policijski upravi Novo mesto.

ZA DVE DRUŽINI

Idejo za pomoč je med gledanjem oddaje Delovna akcija dobila njegova hči Kristina. »Takrat se je zavedla, da nam v osnovi ničesar ne manjka. Res je, da smo ostali brez mamice, imamo pa od česa živeti in streho nad glavo, česar pa veliko družin, ki živijo v obupnih razmerah, ne more reči. Iz tega se je rodila ideja o humanitarnem spominskem pohodu in spet sem bil presenečen nad odzivom. Veliko ljudi je bilo pripravljenih pomagati pri organizaciji, od predsednika krajevne skupnosti do sosedov, sodelavcev in različnih sponzorjev, ki so poskrbeli za okrepčilo in promocijski material,« pripoveduje Ivica, ki je v soboto, 18. maja, namesto da bi z Darjo praznoval njen 42. rojstni dan, v družbi 80 pohodnikov pešačil proti cerkvici na Trški gori.

B. B.

Z vprašanjem, komu pomagati, se je Ivica, ki je dobrodelno deloval že prej, obrnil na območno združenje Rdečega križa. Tam je izvedel za dve družini z območja Dvora, ki sta prav tako ostali brez enega od staršev. V enem primeru, v katerem gre posredi tudi za hudo socialno stisko, so brez mame ostali trije mladoletni otroci, v drugi družini z enim otrokom pa je umrl oče. Za obe družini je Rdeči križ že zbiral sredstva, a še posebej v prvi je stiska tako huda, da potrebujejo še dodatno pomoč, je na cilju Darjinega humanitarnega pohoda, ki naj bi postal tradicionalen, v ob zaključku pohoda povedala sekretarka novomeškega združenja Rdečega križa Barbara Ozimek.

Družinama bo Rdeči križ lahko izdatno pomagal, saj so pohodniki – ustavil jih ni niti močan naliv, ki se je sprožil ravno ob začetku pohoda – s prostovoljnimi prispevki zbrali 877 evrov, na transakcijski račun Rdečega križa pa je bilo v sklopu Darjinega humanitarnega pohoda nakazanih še dodatnih 310 evrov.

Članek je bil 23. maja objavljen v Dolenjskem listu.