Več kot 30 let je že minilo od vašega prvega javnega nastopa. Ste kdaj premišljevali o tem, koliko ljudi se je v vseh teh letih obrnilo na vas?
Res je, zdaj je že več kot 30 let. V tem času je nastalo več kot 2.280 televizijskih oddaj Dannyjeve zvezde v živo. Pa ne samo to, tudi mnogoštevilne radijske in spletne. Desetletja sem bil s svojim delom prisoten v časopisih in na javnih prireditvah ter izrednih dogodkih, ki so jih prirejala večja podjetja v državi, ter tudi osebno svetoval posameznikom. Na moje naslove je v vseh teh desetletjih prispelo več kot milijon pisem in elektronskih sporočil, ki še vedno prihajajo. V oddajah pa sem se pogovarjal statistično z več 10 tisoč ljudmi. Seveda vse našteto in večinoma pod okriljem mejnih ved. Tega je bilo toliko, da bi to težko opisal v nekaj vrsticah. Zagotovo pa se marsičesa spomnijo vsi tisti, ki so moje delo spremljali in me še vedno spremljajo. In teh zagotovo ni malo.
Gledalci se vas zagotovo najbolje spomnijo po oddaji Dannyjeve zvezde. Jo pogrešate?
Predvsem pogrešam zveste gledalce. V bistvu, če sem iskren, pojavljanja pred kamerami prav nič ne pogrešam. Kamero sem v resnici vedno prej sovražil kot ne, vse drugo pa ostaja isto, tako kot je vedno bilo, in še vedno je moj najljubši del ta, ko se soočam s posamezniki iz oči v oči, brez radovednih prič in zvedavih oči ter ušes.
Kaj menite o svoji karieri zdaj kot »zrel« 50-letnik, bi kaj spremenili, naredili drugače?
Prav ničesar ne bi spremenil, vse bi bilo natančno tako, kot je bilo. Prvič zato, ker je tako moralo biti in je bila takšna moja usoda, drugič pa zato, ker zagotovo ne bi pridobil vseh teh izkušenj, spoznanj in občutkov, ki jih imam in pridejo prav ne samo meni, temveč še komu drugemu, če ne bi bilo tako.
Pred leti se je veliko pisalo tudi o vašem osebnem stečaju. Nam lahko zaupate in poveste kaj več o tem?
Seveda in prepričan sem, da se o tem ne bo nikoli nehalo pisati, kajti ta položaj, zaradi katerega se mi je zgodil stečaj, je bil narejen namensko. Medijem je v interesu pisati o takšnih stvareh, veliko bolj kot o čem lepem, stimulativnem, dosežkih in stvareh, ki so lahko navdih. Razumem jih, pišejo pač tisto, kar večina rada bere, zato vem, da se to ne bo spremenilo, nič ne bo drugače. O tem, zakaj je bilo tako in kaj je bil vzrok za to, lahko rečem le, da sem ljudem, tistim, ki jih lahko še vedno spremljate v medijih, šel izredno na živce. To vem, to vemo in to ni skrivnost. To je bil tudi vzrok za osebni stečaj. In če se citiram: »So ljudje, ki ti sledijo in se ti dobrikajo ter hočejo tvojo pozornost in bližino samo zato, ker bi bili radi takšni kot ti. To pa zato, da te lahko presežejo ter počnejo to, kar si počel sam, tebe pa izločijo, čeprav niso ti in to nikoli ne bodo.«
Kaj počnete trenutno, s čim se ukvarjate?
Še vedno se ukvarjam s tem, kar obvladam. Poleg tega se učim drugih veščin, ki ti lahko pridejo še kako prav. Že leta namreč opravljam tudi delo, ki je povezano z gradbeništvom in trgovino. Rad se učim in nedokončanih stvari nikoli nisem želel puščati za seboj. Če je bilo le mogoče v danih razmerah, sem jih želel končati in se nato lotiti česa novega. Vsi poznamo svojo pot in vemo, kje in kako se konča. A večini ni dano vedeti, kdaj se to zgodi. Čas ni naš zaveznik, če se preveč zanašamo nanj, zato menim, da v tem času, ki mi je na voljo, lahko naredim čim več in čim prej, skratka takoj.
Kako poteka vaš vsakdan?
Vsega je po malem. Dopoldne sem na delu in srečujem različne zanimive ljudi. Vsi nekaj obnavljajo, gradijo, prenavljajo in se jim marsikaj dogaja. Ko končam to delo, sledi večerni čas in takrat sem navadno na telefonih. Vse tja do zgodnjih jutranjih ur se pogovarjam z znanci, prijatelji ter tudi neznanci. Vsak se namreč o čem sprašuje, želi rešiti dileme ali ga preprosto zanima nekaj več. Zato se marsikdaj vse skupaj zavleče do jutra in s tem začetka novega dne. Občasno se ob večerih podam v različna slovenska mesta in kraje na obiske in klepet ter stimulativne pogovore o tem in onem. Veliko časa mi vzamejo tudi pisanje in pripravki obsežnih raziskovalnih del na tematiko mejnih ved.
