Vse to kaže, da ste ujeti v začaranem krogu vrtiljaka, ki ga imenujemo perfekcionizem. Zakaj začaranem krogu? Ker se nenehno vrtite v krogu s potrebo biti popolni v vsem, kar delate, bo občutek, da ni bilo dovolj dobro, večno nezadovoljstvo.
Zgolj iluzija
Perfekcionizem se kaže na več življenjskih področjih. Popolnost je iluzija trenutka, ki ga hočemo po vsej sili ujeti in zadržati in nam daje občutek mogočnosti.
S perfekcionizmom se nismo rodili, razvije se v otroštvu. Pretirano zahtevni starši pritiskajo na nas (pozneje družba s svojimi zakoni, pravilniki, služba s svojimi zahtevami ...), kakšni moramo biti, kako delovati, se vesti, govoriti, biti uspešni, nezmotljivi. Kolikokrat so nas kritizirali, izrazili nezadovoljstvo nad storjenimi dejanji, nalogami, zadolžitvami … Občutek imamo, da ne smemo razočarati ne drugih ne sebe.
Pritiski
Gotovo je marsikdo izmed vas v otroštvu (in pozneje) doživljal take pritiske ali pa so vas primerjali z drugimi. Recimo: »Poglej sosedovega fanta, kako je priden, vse zna, je pameten, vse dela pravilno ... Ko bi mu bil vsaj malo podoben, bi bili ponosni nate.« S tem so jasno dali vedeti, da ste zanje razočaranje in niso ponosni na vas. Otrok se potem začne truditi, da bi ugodil staršem in izpolnil njihova pričakovanja, s tem pa zatajil svoje občutke in potrebe.
Dve poti
Zaradi strahu pred kritiko in delanjem »napak« lahko gremo v dve skrajnosti:
1. Da tega ne bi doživljali, se raje ne lotimo ničesar, zavlačujemo, odlašamo, raje ne naredimo nič, kot da bi naredili kaj narobe.
2. Gremo v pretirano delovanje in hočemo stvari narediti popolno, brez napak, večkrat preverjamo, popravljamo, da bo perfektno, kar je gotovo izčrpavajoče.
Ko delamo »napake«, se počutimo neuspešni, nesposobni, nepomembni, nevredni. Daje nam neko težo, pritisk, da smo slabši od drugih. In začne se potreba po tekmovanju, da dokažemo, da ni tako, s tem pa boj v nas – med občutkom in vzorci iz otroštva, kaj vse nismo, in našo potrebo dokazovanja, da zmoremo biti perfektni. S tem se porinemo v deročo reko, ki nas bo neusmiljeno premetavala sem ter tja, boleče, utrujajoče in kljub trudu izplavati na obrežje nas bo porinila čez slap v brezno, kjer bomo utonili (beri: zboleli).
Številni niti ne prepoznajo, da so v vrtincu popolnosti, perfekcionizma. Prepričani so, da je to normalno, da tako delujejo, in so v lažnem občutku, da so boljši od drugih. Gibalo popolnosti in perfekcionizma je občutek nezmožnosti, neizpolnjenosti in manjvrednost.
Popolnost
Nihče in nič ni popolno. Vse, kar se dogaja, zgodi, naredi, je popolno v danem trenutku. Vedno je lahko boljše, vendar je vsak trenutek popoln tak, kot je sam po sebi.
Primer: težnja k popolnosti in perfekcionizmu je enako, kot bi hoteli z glavo razbiti meter debel betonski zid ... in pri tem neutrudno vztrajate. Koliko časa boste udarjali z glavo v zid in kaj boste dosegli? Zid bo še vedno stal nepoškodovan, vi pa z groznimi bolečinami, razbito glavo, in če se ne ustavite pravočasno, se boste »ubili«.
Oblike
Ob mojih opažanjih in opažanjih pri delu z ljudmi ugotavljam, da se perfekcionizem lahko izraža v nekaterih pogostih spodaj navedenih oblikah, od vsakega posameznika pa je glede na vzorce iz otroštva odvisno, v katero se bo oziroma se je ujel:
1. Avtoperfekcionizem – sami sebi postavljajo pretirano visoke cilje, do sebe so strogi, medtem pa jih nepopolnost drugih ne moti.
2. Ekstraperfekcionizem – ljudje sami sebi dopuščajo napake, nikakor pa ne prenašajo napak drugih.
3. Socialni perfekcionizem – v to skupino spadajo ljudje, ki so enako strogi v zahtevah tako do sebe kot do drugih.
Če ste se morda prepoznali in ste ujeti v katero izmed teh treh oblik, pogumno sprejmite in si dovolite to ugotovitev, ker je to prvi korak na poti, da se tega osvobodite, rešite iz »kletke« ujetosti.
