Pričakovanja so naši vnaprej določeni scenariji. Pričakujemo, da drugi vedo, kaj mi mislimo, čutimo, kaj potrebujemo, ter da bodo ta pričakovanja izpolnili.
V sebi vrtimo film, vezan na točno določen izid našega razmišljanja – realizacijo. Toda pričakovanja so velikokrat tesno povezana z razočaranjem, ker se pričakovano ni zgodilo, in posledično želimo izsiliti uresničitev svojih hotenj, včasih ne glede na posledice.
PRIMANJKLJAJI
V osnovi ni nihče dolžen izpolnjevati naših pričakovanj. Pričakovanja, ki jih imamo do drugih, še posebej intenzivna so do partnerja, so nerealna. Izhajajo iz čustvenega primanjkljaja iz otroštva. Starši niso zadovoljili naših potreb po občutku vrednosti, izražanju čustev, varnosti, pomembnosti … Pričakujemo, da nam bo partner zapolnil te primanjkljaje, nas osvobodil ran in bolečine. Ne zavedamo se, da to ni njegova dolžnost, a v njem pričakujemo »rešitelja«. Zanemarimo pa dejstvo, pravzaprav se ga sploh ne zavedamo, da ko od drugih nekaj pričakujemo, dejansko zahtevamo, da se vedejo v skladu z našimi željami, da se bomo mi počutili vredne ljubezni.
PRIMER
Pogosto slišim izjave razočaranih oseb zaradi neizpolnjenih pričakovanj. Oglejmo si primer.
Ana je pričakovala, da bosta s partnerjem skupaj preživela praznike. Zaradi obilice dela si čas zase poredko vzameta, zdaj pa bi ga končno imela in bi se lahko prepustila radostim, ki jih ta čas prinaša. V mislih je imela, kaj vse bosta počela, kam bosta šla. Kot se rado zgodi, to idilo zmoti posel partnerja; tokrat je moral na pot v tujino. Ko ji je to sporočil, je v njej izbruhnil vulkan občutkov. Scenarij pričakovanj se je v trenutku sesul. Izbruh razočaranja, jeze, očitkov: »Zakaj nisi odpovedal, služba je pomembnejša kot jaz, nič ti ne pomenim, sploh ti ni mar zame ...«
Anina pričakovanja so nerealna, saj partner ni vedel za njene ideje glede praznikov, ne more brati njenih misli, sama pa tudi ni tega podelila z njim. Prepričana je, da mu ni pomembno, kaj si ona želi, in da mu je vseeno za njene potrebe. A če v Ani ne bi ostala bolečina iz otroštva, ko se je počutila nepomembno, neupoštevano, nevredno, se v tej situaciji ne bi tako odzvala. Malo bi bila razočarana, a bi partnerja razumela, to sprejela in v dogovoru z njim druženje prestavila. Brez drame.
DEJSTVA
Vsako razočaranje nakazuje, da smo imeli določena pričakovanja in da je v nas naboj jeze, razdraženosti, občutek nemoči, kar nakazuje, da je šlo za zahteve, in ne želje.
Nihče ne more razmišljati in delovati, kot bi mi hoteli ali kot mi delujemo. To je čista iluzija in zagotovo bomo razočarani oziroma bomo doživeli odpor druge osebe. Postavite se v kožo partnerja. Kako bi se odzvali, če bi on pričakoval od vas to, kar vi pričakujete od njega, pa ni v soglasju z vami?
Povsem normalno je, da imamo svoje potrebe v odnosu. Nujno pa je, da opustimo pričakovanja do sebe in do drugih, prevzamemo vso odgovornost za svoje lastno počutje, s tem pa omogočimo, da se naše življenje spremeni na boljše. Ne čakajte drugih, da vas osrečijo, bodite sreča sami sebi.
