V nekdanjem hlevu domačije svojih starih staršev v idilični vasici Podkoren pri Kranjski Gori si je doktor biotehnologije Andrej Gregori uredil laboratorij, kjer z ženo Marijo raziskuje, goji in predeluje medicinske gobe. V njegovem arhivu je ena največjih zbirk kultur medicinskih gob v Sloveniji (Cordycepsi, Ganoderma lucidum, šitake, brazilski kukmaki, resasti bradovci ...), vendar so številne med njimi pri nas še tako neznane, da se je s sodelavci za zdaj osredotočil na Ganodermo lucidum, reiši, kot ji pravijo Japonci, ali svetlikavo pološčenko, kot smo jo zaradi svetlečega se klobuka poimenovali Slovenci. Zaradi številnih dokazanih blagodejnih učinkov na človekovo zdravje je namreč vse bolj priljubljena in iskana.
Dober Tek
Pletena potica za polna lica: naša različica zimske klasike
Čeprav za izdelke njihovega družinskega neprofitnega Zavoda za naravoslovje ne boste zasledili reklame, se glas o njih hitro širi. Na internetnih forumih, kjer ljudje pišejo o svojih dobrih izkušnjah z Ganodermo lucidum, pogosto zasledimo njihovo ime. Nam je za Andreja Gregorija povedal prostovoljec, ki se je pri njem učil gojenja gob, ker si želi to početi v Aziji, kjer se je največ naučil tudi Andrej. Na vzhodu namreč države namenjajo veliko denarja za raziskovanje medicinskih gob in njihovih učinkov. »V nasprotju z našo,« pravi Andrej.
Začelo se je v mamini kuhinji. Od nekdaj je izredno radoveden, zanimali so ga tako elektronika, biologija, zdravilna zelišča kot številna druga področja, a edino gobe so ga privlačile ves čas. »V tem življenju sem pač gobar,« se nasmehne. Z očetom sta prav na tej domačiji že pred tridesetimi gojila gobe iz micelijev (podgobja), ki jima jih je dal profesor Pohleven z Biotehniške fakultete. »Prekuhal si slamo, jo dal v vrečke, naselil nanjo micelij, in ko jo je ta prerastel, so skozi luknjice zrasle gobe. Poleg tega sem v mamini kuhinji v ekonomloncu prekuhaval lesene palčke, nanje sem potem nanašal micelije teh gob in jih po pošti pošiljal ljudem,« se spominja. Če so v kakšen hlod ali deblo zvrtali luknjice in vanje zarinili te palčke, so jim čez nekaj časa gobe zrasle na lastnem vrtu. Največ je delal s šitakami. »Vse skupaj se mi je zdelo noro zanimivo, ampak je zahtevalo veliko znanja.« Zato jo je po diplomi iz agronomije mahnil za nekaj časa v Azijo, da bi videl, kako to tam delajo. Prostovoljno je delal v številnih gobarnah.
Potovanje je sklenil v Šanghaju, na svetovni konferenci o gobah, in tam spoznal dr. Bojana Pahorja, takratnega direktorja Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra Ptuj, ter profesorja Marina Beroviča z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Ko so se vrnili v Slovenijo, so pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS dobili zeleno luč za raziskovalno delo z gobami. »Med drugim smo raziskovali, kako vplivajo različni substrati (podlage) na različne vrste gob. Poskušali smo jih gojiti na različnih odpadkih – recimo živilskopredelovalne industrije, na oljčnih in pivovarskih tropinah, odpadnem rožmarinu, piščančjem gnoju.« V poznejšem delu projekta so iz gob izolirali zdravilne učinkovine in jih med drugim testirali na celičnih linijah levkemije, potem so ugotavljali, kako ekstrakti iz gob vplivajo na imunski sistem in podobno. V raziskavah so sodelovali z različnimi tujimi in domačimi institucijami, med drugim z ljubljansko Medicinsko fakulteto. Iz svojega raziskovalnega dela je Andrej napravil tudi doktorat.
