once ni vse, toda brez sonca ni nič, pravi rek. Je res, da bi lahko z (varnim) gledanjem v sonce izboljšali svoje počutje in zdravili bolezni?
Indijec Hira Ratan Manek pravi, da, zavezništvo pa je poiskal tudi pri uradni medicini. Že več kot deset let hodi po svetu in ljudi uči tako imenovane solarne joge. Medtem ko bodo očesni strokovnjaki verjetno zmajevali z glavo in dejali, da gledanje v sonce ob kateremkoli času dneva škoduje našim očem, Manek razlaga, da je to najmočnejša, najpreprostejša in najcenejša pot do zdravja, ki so jo poznali naši predniki in jo sam raziskuje že od dvaindvajsetega leta.
Iz podjetja – na sonce
Ljudje so že od nekdaj verjeli v moč sonca. Solarno jogo naj bi poznale vse kulture in religije, pravi Manek. S spremembami v svetu in s sodobnim izobraževanjem naj bi se ljudje od tega oddaljili, tudi zato, ker velja prepričanje strokovnjakov, da je zrenje v sonce škodljivo. Manek, nekdanji strojni inženir, zaposlen v družinskem podjetju, ki se je ukvarjalo s pomorstvom in izvažanjem začimb, je za solarno jogo izvedel po naključju pri dvaindvajsetih letih. Ob delu je nato trideset let preučeval to starodavno znanje. Prebiral je indijske, egipčanske, grške tekste, znanje pa si je nabiral tudi v južnoameriških deželah – Mehiki, Peruju, Braziliji, Boliviji, kjer je bilo verovanje v moč sonca zelo močno. Leta 1992 se je odločil zapustiti poslovni svet in se ukvarjati izključno s solarno jogo, ki jo tudi redno izvaja.
Svetovni fenomen
Več ljudi je že poskušalo svetu odkriti skrivnosti solarne joge, pravi Manek, ker pa je niso znali dobro predstaviti, jim nihče ni verjel. Da bi dokazal njeno moč, se je preprosto povezal z medicinskimi strokovnjaki in znanstveniki, ki so ga spremljali pri treh dolgotrajnih poskusih. Z njimi je poskušal dokazati, da solarna joga ne samo zdravi, temveč je z njenim dolgotrajnim izvajanjem mogoče vedno dlje zdržati brez hrane. Kot pravi, že od leta 1995 ne potrebuje hrane, živi od sončne energije in vode, včasih v družbi popije kakšen čaj, kavo ali mleko.
