Med vsemi liki v filmu Osebna prtljaga je najbolj pretresljiva podoba mame Mojce, ki med filmom neprestano spreminja svoja čustvena stanja. Da Mojca tako izstopa, gre zasluga igralki Nataši Barbari Gračner. Prvakinjo ljubljanske Drame poznamo po filmih Babica gre na jug, Rabljeva freska, Carmen, Herzog, Triptih Agate Schwarzkobler, Blues za Saro, Delo osvobaja, Ljubljana je ljubljena ...
V filmu Osebna prtljaga igrate mamo Mojco. Jo lahko na kratko opišete?
Kratki opisi likov, ki so mi namenjeni, da jih oživim, so zame neizvedljivi. Pravzaprav jih zavračam tako kot zahvale ob prejemanju nagrad. Vedno se koga ali kaj pozabi, pa če se še tako trudiš. Lahko seveda rečem, da je ženska srednjih let, poročena s srednješolsko simpatijo, skrbna mama, gmotno preskrbljena, očetova ljubljenka, ambiciozna, poštena, odločna, zahtevna, nežna, srečno nesrečna in podobne neumnosti, a s temi podatki vam jo bolj brišem kot razkrivam. In če že želite na kratko … Mojca je moja Osebna prtljaga.
V filmu prikažete zelo široko paleto čustev. Kako težka je bila zaradi tega vloga in kako ste se pripravljali na take spremembe?
Vloga je bila ravno zato vznemirljiva. Dobila sem jo po končanem porodniškem dopustu in občutek, da se moram ravno takrat spopasti s tematiko, ki para srce in me lahko brezkompromisno izpije, je bil resda strašljiv, a mojemu značaju prav odgovarja. Ljubim izzive, še posebej tiste, kjer sicer slutim pot, a ne vem, če sem jo sposobna prehoditi tako, da bom na cilju zadovoljna s seboj. Na vlogo sem se pripravljala kot na vsako drugo, v veliko pomoč pa mi je bil ustaljeni režiserjev pristop, ki mi je v procesu vaj pred začetkom snemanja nudil več, kot sem bila navajena.
Kaj je trenutno vaš največji izziv?
Čim manj ranljivo pripraviti mladička na boj z ostro razprtimi čeljustmi, čakajočimi na hipen zdrs.
Kaj vam je pri Osebni prtljagi najbolj všeč in kaj vam je delalo največ preglavic?
Da se lahko zgodba, ki je na meji verjetnega, posname tako subtilno, brez kakršnegakoli moraliziranja, je prav gotovo zasluga mojstrske režije Janeza Lapajneta. Družinske drame, ki odzvanjajo skozi tišino mogočnih smrek, na katere nežno padajo meglice, so v našem vsakdanu žal prisotne veliko bolj, kot si priznamo. In tukaj pred vami je ena teh ... srhljivih ... ubogih ... naših. Mislim, da film ne bi mogel imeti boljšega naslova. Preglavice pa so sestavni del snemanja. Vedno je dan prekratek. Zaradi finančnih zmogljivosti je snemanje skrčeno na minimum snemalnih dni, tako da vsi upamo, da bo snežilo, ko potrebujemo pobeljeno sceno, in sijalo sonce, ko potrebujemo določeno osvetlitev. In pri tem filmu nam je bila narava izredno naklonjena. Osebno sem probleme, ki bi me zavirali pri snemanju, razčistila že na vajah, tako da sem se osredotočila zgolj na pravilno doziranje vsakega trenutka. Saj veste, da snemanje nikoli ne poteka kronološko in da potrebuje igralec posebno koncentracijo.
Tudi sami ste mama. Ste se zato kaj lažje vživeli v Mojco? Kako bi vi ravnali na njenem mestu?
Pravzaprav ne vem. Nekoč mi je neka režiserka rekla, da samo čaka, da bom rodila, ker želi potem z menoj delati Medejo. Nisem je dobro razumela, mogoče ima prav. Ne vem. Morda odkar sem mama, še huje jokam pri filmih, v katerih sodelujejo otroci. Pravim morda, ker sem tudi prej tulila pri najmanjši zlorabi otrok v filmski industriji. Res pa je, da sem v trenutku, ko sem Mojčino zgodbo v domišljiji skušala prenesti v privatno življenje, oddivjala daleč stran, ker verjamem, da smo ljudje sposobni priklicati nesrečo. Tako da mislim, da mi materinstvo ni bilo v pomoč. Na zadnje vprašanje pa bi vam odgovorila, da sem zver in tako seveda nimam pojma, kako bi se odzvala. Pravzaprav me niti ne zanima.
Letos ste dopolnili 40 let. Kako gledate na staranje nasploh in v povezavi z igralstvom?
Sem ena izmed tistih, ki živijo sedanjost. Leta so birokracija, ki nima zveze z življenjsko močjo. Pojma nimam, koliko je kdo star, in ko izvem, sem vedno šokirana. Poznam toliko mladih starcev in toliko starih mladcev, da je to res nesmiselno. Kar se tiče igralstva, pa vsekakor štejejo izkušnje. Vsekakor sem zrelejša in (vsaj upam) tudi boljša kot pri dvaindvajsetih.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 45, izid 11. november 2009).
