Najprej pogrom, potem ofenziva tistih, ki mlade "razumejo" ... Tak je bil epilog odzivov v medijih po prvih dneh študentskih protestov. Nočem moralizirati, obsojati ali kako drugače modrovati o dogodkih in ozadjih, ki so privedli do obmetavanja parlamenta z granitnimi kockami, a vendarle ne morem mimo nekaterih dejstev, ki me žalostijo in ... jezijo. In ne morem biti tiho.
Študenti so močna sila, kazalci napredka, razmišljajoči ljudje, ki bodo v nekaj letih prevzemali pomembne položaje v družbi. So inteligenca, na katero se bo treba zanašati. Težko jih je mobilizirati, kot je težko spraviti v pogon vse ljudi, ki mislijo s svojo glavo. Z dijaki je lažje - imajo manj odgovornosti, nanje bolj vpliva toplo pomladansko sonce, ob pijači so še bolj pogumni, imajo ogromno energije, podivjane hormone in velikansko željo po žuru ... Vse to in še več bi bilo lahko jasno organizatorjem demonstracij, ki so razkurile Slovenijo. Mobilizirati množico srednješolcev in najbolj zagretih študentov ni težko, ob primernih zunanjih vplivih jih je enostavno tudi razvneti, a organizatorjem s predsednico Študentske organizacije Slovenije Katjo Šoba na čelu bi bilo lahko jasno, da je med podžiganjem demonstrantov in vodenjem demonstracij velika razlika. Demonstracije, ki uidejo iz rok, se navadno obrnejo proti tistim, ki jih organizirajo. Pri vsaki demonstraciji gre v prvi vrsti za to, da demonstranti pridobijo simpatije javnosti. Gre za to, da pokažejo svojo moč. S tem, da so razbijali, je pač niso. Pokazali bi jo z množičnostjo in odzivanjem na pozive svojih voditeljev. S tem bi jim dali moč pri uveljavljanju argumentov na pogajanjih. Tako nekako to gre. Prav zato so se na vseh resnih demonstracijah (razen anarhističnih, protiglobalističnih in ekstremnih levičarskih in desničarskih) demonstranti trudili predvsem z nadzorovanjem in nevtraliziranjem radikalnejših skupin v svojih vrstah. Skratka s svojimi ljudmi, varnostniki, so skrbeli, da ni prišlo do konflikta med policisti in demonstranti, pazili so, da ni prišlo do pregretja glav ... Sami so poskrbeli, da se mednje niso infiltrirali "provokatorji". Dovolj je, da eden vrže kocko - in v množici se vsuje plaz. Vodje študentskega majskega protesta (oziroma štrajka, kot so - debilno - napovedovali na plakatih) pa so ob prvih kamnih "končali službo" in odšli domov. Zdaj pa mislijo, da so si umili roke, se otresli odgovornosti in kažejo na državne organe, češ "vi ste krivi za stanje v državi, tole je le vrh ledene gore" ... Po retoriki in načinu sprenevedanja lahko z gotovostjo napovem, da bodo naši "mladi" študentski voditelji še daleč prilezli. Najmanj v parlament, ki so se ga lotili pred dnevi. Takšna je slovenska stvarnost. Samo ne recite, da vas nisem opozoril.
